NOGOMET
Madžari legendarno na stadionu z imenom legende
Dvoboj Madžarske in Francije na EP je bil več kot le nogometna tekma. Budimpešti kot prireditelju pohvale, vzdušje je čudovito in nepozabno.
Odpri galerijo
Madžarski reprezentanti so se veselili z razposajeno in z gledalci napolnjeno Puskas Areno. FOTO: Bernadett Szabo/Reuters
Veselili so se, kot da bi bili olimpijski prvaki. Nekoč so bili. Veselili so se, kot da so svetovni prvaki. Nekoč so klecnili v finalu. Veselili so se, kot da so najboljši na svetu. Nekoč so bili. Veselili so se, kot da bi zmagali. Niso, osvojili so točko. Madžarska je bila v evforičnem stanju, bila je z drugega planeta in druge celine. Nogomet se ni vrnil domov, a je med ljudi vrnil življenje, veselje in strast. Neodločen razplet proti prvim favoritom in svetovnim prvakom Francozom (1:1) v skupini F evropskega nogometnega prvenstva je bil enak zmagi. Sprožil je čustva in pognal narod v ekstazo.
Sobotna peklenska popoldanska bitka na žarečih več kot 33 stopinj Celzija je bila posladek in vrhunec dosedanjega evropskega prvenstva. Ni bila za prefinjene poznavalce, ki jih zanima poteza več, žongliranje ali igranje, ni bila bitka enakovrednih, a je naježila kožo. Gostitelji so se junaško borili in ubranili pred močno Napoleonovo vojsko, ki ji na vzhodu Evrope nikakor ne gre od nog. Madžarska je izbrala, kar je lahko: Boj do zadnje kaplje znoja, krvi. Z vodilom, če je tekmec veliko boljši, če ne znaš in ne zmoreš, daj vse od sebe ali še več.
Madžari, za razred slabši od sicer v izjemni vročini strelsko nerazpoloženih Francozov, so nogometu vrnili dušo in upanje, da velika tekmovanja niso le peskovnik, v katerih veliki gradijo resnične gradove, mali pa le v oblakih. Magyarország je ostala v igri za napredovanje v osmino finala, resda z minimalnimi možnostmi, toda to so želeli navijači, to so želeli v nogometnem taboru in zagotovo tudi funkcionarji Evropske nogometne zveze. Ti prav gotovo niso bili ravnodušni ob pogledih na tribune veličastnega stadiona, ki se imenuje po najslavnejšem nogometašu iz zlatih časov madžarskega nogometa prvih deset let po drugi svetovni vojni Ferencu Puskasu. Tudi eni od najslavnejših Realovih legend.
Začelo se je in končalo z »Ria Ungaria« in »Ale, ale Magyarország«. Tisoči, desettisoči rdečih navijačev vseh starosti, družine, staro in mlado, otroci, ženske, vse poti so vodile v nacionalni olimpijski športni park. V lunapark za starejše otroke. Marco Rossi, ne prav znani Italijan iz nogometnih krogov z Apeninov in od leta 2018 madžarski selektor, je prelisičil slovitega kolega Didierja Deschampsa. Z italijansko taktično različico ključavnice (catenaccio) in srčnostjo, kot jo na letošnjem euru kažejo tudi njegovi rojaki, je izpeljal življenjsko tekmo.
»Moji fantje so uprizorili izjemno taktično tekmo, v kateri so uporabili pravo mero poguma in srčnosti. Zahvalim se jim lahko, zato ker dandanes številni trenerji pravijo, da moštvo zmaguje zaradi trenerja. Motijo se. Junaki so vselej igralci,« je priznal 57-letni Italijan, ki že od leta 2014 deluje na Madžarskem. Selektorjeva skromnost je le odrazila madžarsko zavedanje, da najboljšim niso kos, a se jim lahko postavijo po robu z bojevitostjo, ki izvrže največje vojake. Kot je, na primer, izvrgla igralca tekma Laszla Kleinheislerja, člana hrvaškega Osijeka in soigralca slovenskih reprezentantov Damjana Boharja in Maria Jurčevića. Bil je simbol madžarskega upora na igrišču, obrambno izjemen, odličen v taktičnih preobrazbah, so še dodali pri tehnični komisiji pri Uefi, ki izbira najboljše. »Ponosen sem, to je eden od mojih najbolj čudovitih dnevov v v življenju,« je bil solzen od sreče strelec edinega domačega gola po čudoviti akciji v sodnikovem dodatku prvega polčasa Attila Fiola.
Francoski selektor Deschamps ni ostal brez besed, imel je kaj povedati, a njegova ključna misel, potem ko je poraz preprečil spretni Antoine Griezmann, je pila vodo. »Madžari so igrali tekmo življenja. Dobro zanje. Res nisem vesel izida, a moram biti zadovoljen. Nismo izgubili. Točkam, ki smo jih imeli, moramo dodati še to. Vrata so še odprta, to je bistvo,« se je iz te tekme najbrž naučil tudi sivolasi Napolen.
Če še kdo ni verjel v skupen eksperiment Evropske nogometne zveze in Madžarske, z velikim botrstvom tamkajšnje vlade, je zdaj lahko pomirjen. Bil je uspešen. Budimpeški nogometni dnevi brez covida-19 so bili sporočilni, morda tudi za Aleksandra Čeferina in njegove sodelavce, ki si lahko oddahnejo. Če bodo Angleži zaprli Otok, imajo rezervni načrt. Ni slab in prav gotovo ni slabši. Budimpešta s svojim zanosom, sproščenostjo, gostoljubnostjo, kozmopolitanstvom in šarmom je le lahko veliko več kot le dovolj. Pa še to; še dobrih 20 minut po zadnjem sodnikovem žvižgu so madžarski nogometaši na igrišču delili veselje z navijači na še vedno skoraj povsem napolnjenih tribunah. Pokalo je od ponosa in domoljubja. Bilo je čudovito in nepozabno! Gorazd Nejedly
Sobotna peklenska popoldanska bitka na žarečih več kot 33 stopinj Celzija je bila posladek in vrhunec dosedanjega evropskega prvenstva. Ni bila za prefinjene poznavalce, ki jih zanima poteza več, žongliranje ali igranje, ni bila bitka enakovrednih, a je naježila kožo. Gostitelji so se junaško borili in ubranili pred močno Napoleonovo vojsko, ki ji na vzhodu Evrope nikakor ne gre od nog. Madžarska je izbrala, kar je lahko: Boj do zadnje kaplje znoja, krvi. Z vodilom, če je tekmec veliko boljši, če ne znaš in ne zmoreš, daj vse od sebe ali še več.
Madžari, za razred slabši od sicer v izjemni vročini strelsko nerazpoloženih Francozov, so nogometu vrnili dušo in upanje, da velika tekmovanja niso le peskovnik, v katerih veliki gradijo resnične gradove, mali pa le v oblakih. Magyarország je ostala v igri za napredovanje v osmino finala, resda z minimalnimi možnostmi, toda to so želeli navijači, to so želeli v nogometnem taboru in zagotovo tudi funkcionarji Evropske nogometne zveze. Ti prav gotovo niso bili ravnodušni ob pogledih na tribune veličastnega stadiona, ki se imenuje po najslavnejšem nogometašu iz zlatih časov madžarskega nogometa prvih deset let po drugi svetovni vojni Ferencu Puskasu. Tudi eni od najslavnejših Realovih legend.
Junak iz Osijeka
Začelo se je in končalo z »Ria Ungaria« in »Ale, ale Magyarország«. Tisoči, desettisoči rdečih navijačev vseh starosti, družine, staro in mlado, otroci, ženske, vse poti so vodile v nacionalni olimpijski športni park. V lunapark za starejše otroke. Marco Rossi, ne prav znani Italijan iz nogometnih krogov z Apeninov in od leta 2018 madžarski selektor, je prelisičil slovitega kolega Didierja Deschampsa. Z italijansko taktično različico ključavnice (catenaccio) in srčnostjo, kot jo na letošnjem euru kažejo tudi njegovi rojaki, je izpeljal življenjsko tekmo.
»Moji fantje so uprizorili izjemno taktično tekmo, v kateri so uporabili pravo mero poguma in srčnosti. Zahvalim se jim lahko, zato ker dandanes številni trenerji pravijo, da moštvo zmaguje zaradi trenerja. Motijo se. Junaki so vselej igralci,« je priznal 57-letni Italijan, ki že od leta 2014 deluje na Madžarskem. Selektorjeva skromnost je le odrazila madžarsko zavedanje, da najboljšim niso kos, a se jim lahko postavijo po robu z bojevitostjo, ki izvrže največje vojake. Kot je, na primer, izvrgla igralca tekma Laszla Kleinheislerja, člana hrvaškega Osijeka in soigralca slovenskih reprezentantov Damjana Boharja in Maria Jurčevića. Bil je simbol madžarskega upora na igrišču, obrambno izjemen, odličen v taktičnih preobrazbah, so še dodali pri tehnični komisiji pri Uefi, ki izbira najboljše. »Ponosen sem, to je eden od mojih najbolj čudovitih dnevov v v življenju,« je bil solzen od sreče strelec edinega domačega gola po čudoviti akciji v sodnikovem dodatku prvega polčasa Attila Fiola.
Francoski selektor Deschamps ni ostal brez besed, imel je kaj povedati, a njegova ključna misel, potem ko je poraz preprečil spretni Antoine Griezmann, je pila vodo. »Madžari so igrali tekmo življenja. Dobro zanje. Res nisem vesel izida, a moram biti zadovoljen. Nismo izgubili. Točkam, ki smo jih imeli, moramo dodati še to. Vrata so še odprta, to je bistvo,« se je iz te tekme najbrž naučil tudi sivolasi Napolen.
Veselje še 20 minut po tekmi
Če še kdo ni verjel v skupen eksperiment Evropske nogometne zveze in Madžarske, z velikim botrstvom tamkajšnje vlade, je zdaj lahko pomirjen. Bil je uspešen. Budimpeški nogometni dnevi brez covida-19 so bili sporočilni, morda tudi za Aleksandra Čeferina in njegove sodelavce, ki si lahko oddahnejo. Če bodo Angleži zaprli Otok, imajo rezervni načrt. Ni slab in prav gotovo ni slabši. Budimpešta s svojim zanosom, sproščenostjo, gostoljubnostjo, kozmopolitanstvom in šarmom je le lahko veliko več kot le dovolj. Pa še to; še dobrih 20 minut po zadnjem sodnikovem žvižgu so madžarski nogometaši na igrišču delili veselje z navijači na še vedno skoraj povsem napolnjenih tribunah. Pokalo je od ponosa in domoljubja. Bilo je čudovito in nepozabno! Gorazd Nejedly
