Mateju Mohoriču zmanjkalo bencina

Slovenska kolesarska reprezentanca se je letos že veselila prvih dveh olimpijskih kolajn v zgodovini, nadejala se je tudi prve mavrične majice, ki pa ostaja izziv za v prihodnje. Na svetovnem prvenstvu v Belgiji se slovenski računi niso izšli, 21 km pred ciljem je kapituliral naš zadnji adut Matej Mohorič, ki je končal na 14. mestu. Ob zmagi starega novega svetovnega prvaka Juliana Alaphilippa pa niso bila strta le slovenska srca, temveč tudi belgijska. Gostitelji so ostali brez kolajne. Uresničili sta se dve napovedi, da bomo priča prvovrstnemu vzdušju in peklensko težki dirki. Flandrija, ena od zibelk svetovnega kolesarstva, ni razočarala, navijači so v stotisočih prišli ob tehnično izjemno zahtevno traso, na kateri so si najboljši kolesarji na svetu sami otežili življenje. Že 170 km do cilja sicer 268,3 km dolge preizkušnje se je začelo brezkompromisno dirkanje, ki ga je sprožil napad Remca Evenepoela.

Belgijskemu čudežnemu dečku sta se v ospredju pridružila tudi Jan Tratnik in Primož Roglič v akciji, ki je k lovu prisilila Italijane, saj v ospredju niso imeli svojega kolesarja. Tu je bilo za Slovence vse še lepo in prav, tako kot v nešteto skokih, ki so sledili, drugega za drugim je neumorno pokrival Tratnik, medtem ko so Mohorič, Tadej Pogačar, Luka Mezgec, Jan Polanc in Roglič na poteze tekmecev prežali v glavnini. Iz vajeti slovenske reprezentance, ki jo je kot začasni selektor po odstopu kovača olimpijskih kolajn Andreja Hauptmana vodil Gorazd Štangelj, pa je začela dirka uhajati dobrih 60 km pred ciljem. Tratnik ni mogel več slediti tempu ubežnikov, med katere so se začeli seliti težkokategorniki z vrha stavniških seznamov – branilec lanskega naslova Alaphilippe, prvi domači adut Wout van Aert, nizozemski zvezdnik Mathieu van der Poel … Ob njih je bilo glede na zveneča imena v ekipi pričakovati vsaj dva ali tri Slovence, vendar se je v sedemnajsterici, ki je ostala v boju za kolajne, znašel le Mohorič.

Francoz razstrelil dirko

Glede na nekatere njegove letošnje predstave in ambicije, ki jih je imel pred dirko, je še tlelo upanje, da bo to dovolj, da bo Slovenija osvojila svojo prvo kolajno na cestni dirki profesionalcev na SP po Hauptmanovem bronu v Lizboni 2001. Kazalo je dobro do trenutka, ko so se začele na glavo obračati napovedi razpleta na vrhu. Pobude niso imeli več Belgijci, ki so verjeli, da lahko na domačih cestah zmaga samo van Aert, temveč Francozi. Natančneje Alaphilippe, ki je razstrelil dirko. Dobrih 21 km pred ciljem je skočil prvič in strl slovenska srca, tu je iz igre izpadel Mohorič.

Tri kilometre pozneje so nejeverno na cesto gledali tudi domači navijači. Po četrtem napadu zapored je Alaphilippe sam ostal v ospredju, van Aerta pa ni bilo niti med najbližjimi zasledovalci. Francoski šampion se je v značilnem slogu odpeljal drugemu zaporednemu naslovu svetovnega prvaka naproti. S srebrom je nizozemsko čast rešil Dylan van Baarle, do konca pa je belgijska srca strl Danec Michael Valgren, ki je v sprintu bron odščipnil domačinu iz Leuvna Jasperju Stuyvenu. Mohorič se je moral zadovoljiti s 14. mestom, za njim so v cilj prikapljali še drugi Slovenci, 18. Polanc, 30. Mezgec, 37. Pogačar, 48. Roglič. »Na žalost mi je zmanjkalo bencina, vendar si nimam kaj očitati, ne vem, kaj bi lahko tokrat izboljšal. Fantje smo se močno povezali, bil sem zaščiten med dirko, drugi so mi pomagali, od prvega do zadnjega. V naslednjih letih, ko proga ne bo zapisana zame, bom vrnil uslugo. V tej generaciji smo sposobni osvojiti kolajno,« se je Mohorič kljub slabšemu izplenu od pričakovanega s pozitivnimi mislimi poslovil od Belgije.

Da je ta rod sposoben osvajati kolajne na velikih tekmovanjih, je jasno, kar je dokazal že na OI v Tokiu, realno pa je tudi, da ne more biti na vrhu na vsaki dirki. Več skrbi vzbuja stanje pri mlajših rodovih, ki so bili v Belgiji svetlobna leta od svetovnega vrha.