Matere samohranilke so pod večjim pritiskom

Ljubitelji smučarskih skokov že nestrpno pričakujejo začetek 71. novoletne turneje, katere zastor se bo s kvalifikacijami jutri (16.30) dvignil v Oberstdorfu. Z Anžetom Laniškom bo imela po nekaj letih na tem znamenitem tekmovanju vročega kandidata za osvojitev zlatega orla tudi Slovenija. Domžalski as, ki v skupni razvrstitvi za svetovni pokal zaseda izvrstno drugo mesto, je vrhunsko pripravljenost pred dnevi potrdil tudi s prepričljivo zmago na državnem prvenstvu v Planici, po kateri je o svojih pričakovanjih, pritisku, bitki s poljskim zvezdnikom Dawidom Kubackim in obljubi Petra Slatnarja spregovoril tudi za Slovenske novice.

V tej sezoni je dosegel že tri zmage. FOTO: Kacper Pempel, Reuters

Zaradi odlične forme verjetno že nestrpno pričakujete start novoletne turneje?

»Veseli me, da imam zdaj tisto potrebno samozavest, da si upam napadati in da so moji skoki – tehnično gledano – še na višji ravni. Na državnem prvenstvu sem skakal podobno dobro kot prej v Engelbergu. Na drugi tekmi v Titisee-Neustadtu, denimo, niso bili povsem takšni, kot bi si sam želel. Nekako sem bil preveč zadržan oziroma nisem dal od sebe tistega nekaj več, da bi se lahko enakovredneje boril s Kubackim, ki je bil tisti dan dosti boljši.«

Kako sicer doživljate Kubackega?

»Moram reči, da je zelo prijeten fant. Občutek imam, da mi privošči uspehe tako kot jaz njemu.«

Že od začetka sezone imata zelo zanimive dvoboje. Enkrat je spredaj on, drugič vi.

»Takšni dvoboji so čar (našega) športa in tudi sam gledam na najinega kot na zanimivo bitko. Med nama ni umazane igre, verjamem, da bo pri tem tudi ostalo. Drugače pa sem predvsem osredotočen le nase in na svoje nastope.«

Kako so minile zaključne priprave na novoletno turnejo?

»Normalno. Vadili smo v Planici, imeli smo tudi trening moči, skratka kot doslej. Ničesar nismo spreminjali.«

Ali morda zaradi odličnega položaja v skupni razvrstitvi, ki vas avtomatično postavlja v vlogo enega od favoritov, čutite večji pritisk?

»Morda je res večji, a nanj gledam kakor na privilegij. Že ameriški košarkarski trener Doc Rivers je nekoč izjavil, da se moraš, če se znajdeš v takšnem položaju, zavedati, da si že nekaj naredil, če te uvrščajo med favorite. Pod večjim pritiskom so, recimo, matere samohranilke, ki morajo preživljati otroke in nimajo dovolj denarja za nakup osnovnih stvari. Jaz imam privilegij, da sem tu, kjer sem, da lahko počnem, kar rad delam, in da v tem uživam. Obenem sem izjemno hvaležen, da imam takšno podporo v ekipi in da mi ob strani stojijo najbližji ter drugi navijači.«

Mar ima tudi za vas to tekmovanje večji pomen od drugih v svetovnem pokalu?

»Na te tekme gledam enako kot na vse druge, je pa res, da so bolj prestižne in tudi odmevnejše. Novoletna turneja je spisala že veliko lepih zgodb. Zame je bila nepozabna zlasti tista, na kateri sta si skupno zmago delila Janne Ahonen in Jakub Janda.«

Koliko vas je po vašem sposobnih osvojiti zlatega orla?

»Težko kar koli rečem glede tega. Če sem iskren, tudi nočem ničesar napovedovati. Takšne špekulacije so bolj za medije.«

Naslov državnega prvaka pa je odlična popotnica, kajne?

»Vsekakor! In obenem povračilo klubu. Z naslovom državnega prvaka sem osvojil kar nekaj točk v slovenskem pokalu, ki se seštevajo. Na podlagi teh se na koncu sezone podeljujejo nagrade klubom.«

Kako bi skakalnice v Oberstdorfu, Garmisch-Partenkirchnu, Innsbrucku in Bischofshofnu razvrstili po svojem okusu?

»Ne bi jih razvrščal. Že večkrat sem namreč dejal, da takrat, ko si v dobri formi, načeloma povsod dobro skačeš. Vsaka naprava je po svoje posebna, vse so mi precej všeč in na vseh sem znal že dobro skočiti, zato ne vidim razloga, zakaj ne bi tudi na tokratni turneji.«

V Bischofshofnu ste doživeli že marsikaj. Konec januarja 2012 ste tam dosegli prav poseben rekord, saj ste pri še ne 16 letih kot najmlajši skakalec v zgodovini zmagali na tekmi za celinski pokal, januarja lani pa ste tam obstali že v kvalifikacijah.

»Že, že, vendar pa sem imel tudi v Ruki zelo slabo izkušnjo, nazadnje pa same dobre. Takšne stvari so del športa.«

Kakšen je občutek, ko vam gre skoraj vse kot po maslu?

»Takrat preprosto uživam v skokih. Še vedno se dobro zavedam, kaj moram narediti, kako moram izvesti skok … Ko se ti prikrade kakšna napaka, veš, kaj si naredil narobe, in to potem popraviš.«

Kaj se dogaja v vas po vrhunskem skoku?

»Kadar mi uspe res dobro, kar kričim od veselja. Tako je bilo tudi nazadnje v Engelbergu, kjer sem bil po finalnem nastopu na drugi tekmi še bolj srečen, ker mi prvi ni uspel najbolje.«

Vaš zaščitni znak je tudi telemark, ki ga naredite ne glede na to, kako daleč vas odnese.

»Že od mladih nog so me učili, da se zmaguje s telemarkom v radiusu.«

Kako ste preživeli božič?

»V ožjem družinskem krogu – z ženo Nastjo in sinom Ijanom Luko. To je naš mehurček.«

V zadnjih tednih ste pred televizijsko kamero večkrat pobožali svoje nove vezi na smučeh. Kakšna zgodba stoji za njimi?

»Bilo je leta 2009, ko mi je Peter Slatnar na otroškem tekmovanju FIS-Youth-Cup v Hinterzartnu obljubil, da mi bo, če bom izboljšal rekord skakalnice, izdelal posebno peto pri vezeh. Čeprav je od tiste tekme minilo že toliko časa, Peter ni pozabil na svojo obljubo, le da mi je dal namesto pete, ki so se od takrat precej spremenile, zdaj so namreč gumijaste, izdelati karbonske pokrovčke za prednji del vezi oziroma tako imenovano glavo, na katero je dal narisati tudi žabo. Takšno, kakršno sem imel pred leti na čeladi.«