Mesto živi za derbi, Slovenke za podvig
Napočil je novi dan D slovenskega tenisa. V osrčju Andaluzije z metropolo Sevillo bi se danes naša ženska reprezentanca lahko podpisala pod največji uspeh našega tenisa doslej in si v še lepšem spominu ohranila prizorišče, ki tudi v teh dneh ponuja prepoznavni utrip zelo živahnega in privlačnega za obiskovalce od vsepovsod.
Tudi slovenščini je mogoče prisluhniti v mravljišču turistov po ozkih ulicah starega mestnega jedra pod Unescovo zaščito, posebej navdušeni pa so tisti naši rojaki, ki so na španski jug prišli spodbujati Kajo Juvan, Tamaro Zidanšek in druge junakinje nove slovenske teniške zgodbe.
Slednje resda nimajo prav veliko časa, da bi odkrivale znamenitosti lepega mesta, s 700.000 prebivalci četrtega po velikosti v Španiji, za Madridom, Barcelono in Valencio. Navzlic pisanemu urniku priprav na ta današnji veliki boj s Kazahstankami pa se prav dobro počutijo in z veseljem po uvodni zmagi proti Avstralkam pričakujejo predstavo, ki se bo začela ob 10. uri.
»Morda je za tenis to res zgodnja ura, toda vsekakor mi je bolje tako, kot pa dan prej Kanadčankam in Špankam, ki so igrale do enih zjutraj,« se je spomnila naša vodilna teniška igralka Tamara Zidanšek in obenem v smehu pripomnila: »Pa da ne bi slučajno mislili, da zjutraj ne morem spati. Ha, ha, če bi lahko, bi vedno spala vsaj deset ur. A kot rečeno, raje vstanem prej, ne pa da sem na teniškem igrišču sredi noči ...«
Brez Ribakine
Dobra volja je opazna že dolgo v taboru slovenske ženske teniške reprezentance, kar je dejansko njen močan adut tudi proti realno močnejšim ekipam. »V tekmovanju, kot je to za pokal Billie Jean King, ne odločajo mesta na svetovni teniški lestvici, temveč prav to spodbujanje med igralkami ali pa ozračje na tribunah,« se dobro zaveda zvezni kapetan slovenske vrste Andrej Kraševec. Ob spominu na dogodke iz Velenja ter Kopra, ko so bile naše igralke boljše od favoriziranih Kitajk ter Romunk in si tako priigrale vizum za ta prestižni finalni turnir v Sevilli, mu vsekakor kaže prikimati.
Sicer pa mesto že utripa v pričakovanju nedeljskega derbija dveh mestnih klubov Seville in Betisa. »Jaz stiskam pesti za Sevillo, sodelavka za Betis. Težko pa boste med domačini našli koga v tem mestu, da bi navijal za katerokoli drugo moštvo,« mi je pripovedovala receptorka v hotelu in dodala, da pretiranega sovraštva med omenjenima kluboma ni, toda da je dvoboj z nazivom »Gran derby« (veliki derbi) poseben dogodek. In tako bo tudi zdaj, ko bo na vrsti klasika med rdeče-belo Sevillo in zeleno-belim Betisom.
Slovenska teniška reprezentanca bi v sanjskem in že kar nepredstavljivem scenariju prav takrat igrala veliki finale za pokal Billie Jean King, če pa tega ne bo, bo ob tem času doma. »Toda gremo najprej lepo po vrsti, razmišljajmo le o Kazahstanu,« je še dejal zvezni kapetan. Pripravljen na vse, tudi na navzočnost Jelene Ribakine, ki je včeraj na igrišču ob porazu Kazahstana proti Avstraliji (1:2) ni bilo.
