Mura je že prvakinja

LJUBLJANA • Pet tisoč duš v Fazaneriji ni želelo zapustiti stadiona po zadnjem žvižgu slabega glavnega sodnika Damirja Skomine. S stoječimi ovacijami so nagrajevali črno-belo gručo nogometašev s trenerjem Antejem Šimundžo na čelu za veličastno predstavo, ki nikogar ni pustila ravnodušnega. Do tal potolčena Olimpija se je bržčas še včeraj spraševala, kaj za božjo voljo se ji je zgodilo v drugem polčasu.
Sobočani so prvi polčas trpeli, a zdržali, v drugem pa z direkti neusmiljeno udarjali in prebijali ljubljanski obrambni gard. Po treh je bil že tako spuščen, da ne bi bilo prav nič presenetljivega, če bi povzročili še večje otekline. Trije goli v sanjskih drugih 45 minutah, taktično-tehnična izvedba par excellence, ognjemet, norija na tribunah so bili vrhunec čudežne nedelje, po kateri je v ospredju naslednje vprašanje: ali je Mura lahko tudi prvak?
Glavni tvorec črno-bele nogometne renesanse Šimundža samo odmahuje z roko. Vijolična legenda se raje osredotoča na sedanjost in naslednjo tekmo. »Osvojili smo tri točke in nič več. So prestižne in motivacijske za še trše delo,« je v maniri skromnega delovodje povedal 48-letni Mariborčan, ki prihaja v najboljša trenerska leta. Po tem, kako vedri in oblači pri Muri, je nemara že na vrhuncu trenerske kariere. Oziroma jo po krajšem ustvarjalnem odmoru po odhodu z mariborske klopi, na kateri je premikal mejnike, podaljšuje.

Neprecenljivi domači fantje

Olimpija in Maribor imata resnega tekmeca, a še ne enakovrednega. Tudi Aluminij, ki je še vedno najprijetnejše odkritje sezone, kaže zobe, toda Mura je realno edina, ki lahko konča mariborsko-ljubljansko vladavino. Vrednost njenih delnic je še nižja od nekoliko nihajočih mariborskih, najbrž pa višje od špekulativnih ljubljanskih. Rutina zmagovanja je najmočnejše orožje Maribora, ki je hkrati tudi ujetnik lastnih uspehov. Njegovi ustvarjalnost in zagnanost sta na najnižji točki v tem desetletju, širok igralski kader, v katerem so najšibkejši člen tujci, pa je še vedno dovolj kakovosten, da ligaški maraton zaključi kot prvi. Olimpija živi z danes na jutri, težko je napovedati, kdo od igralcev bo spomladi še ostal. Njena dopadljiva igralna filozofija omogoča spektakularne tekme. A z napako, njena moč so (ne)plačani tujci, ki jo na fronti hitro ucvrejo, ko je treba krvaveti, kot bi morali v Fazaneriji.
Največja soboška dodana vrednost so domači fantje. Brez neutrudljivega borca Maroše, ki zabija pomembne in čudežne gole, tehnično najbolj podkovanega Nina Kouterja, obrambnih stebrov Matica Maruške, Žige Kousa, hvaležnega in nič več le rezervista Klemna Pucka, poškodovanega kapetana Alena Kozarja, velikega upa Kaija Cipota tudi Šimundža ne bi imel tako čudežnih rok. In je zaradi svoje slovenskosti že prvakinja! Šimundževa odgovornost je še, da skrbno izbira prišleke v Sloveniji in iz tujine. Medžimurci, ki so le Prekmurci z druge strani Mure, ne sodijo mednje. Gorazd Nejedly