NOGOMET
Na Plečniku Ačimovićeva čarovnija
Slovenija pred 20 leti izločila Ukrajino v boju za nogometno EP.
Odpri galerijo
Solze sreče sta v Kijevu točila Miran Pavlin in Zlatko Zahović. FOTO: Igor Zaplatil
LJUBLJANA – Na včerajšnji dan pred 20 leti je 9000 navijačev na Plečnikovem stadionu videlo čudež. Kar dva. Prvi je bil edinstven, neponovljiv, saj je Milenko Ačimović v 85. minuti zabil gol s polovice igrišča. Drugi je bil posledica prvega. Združena nogometna Slovenija še nikoli dotlej ni bila tako enotna in je v Plečnikovi utrdbi za Bežigradom v prvem dejanju dodatnih kvalifikacij za uvrstitev na evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem premagala Ukrajino z 2:1. Pravo vseljudsko rajanje je sledilo štiri dni pozneje (17. novembra) po še tretjem čudežu v Kijevu (1:1).
Od Aten do Kijeva, vmes pa še Oslo, Riga, Tirana, Tbilisi ter Plečnikov stadion in Ljudski vrt. To so bile postojanke, na katerih se je ustavljala reprezentanca in se v mnogočem oblikovala v čudežno izbrano vrsto. Eno od najlepših poglavij samostojne zgodbe se je začelo 6. septembra 1998 v Atenah proti Grčiji (2:2). Marko Simeunović, Darko Milanič, Marinko Galić, Aleksander Knavs, Džoni Novak, Aleš Čeh, Sašo Udovič (od 46. Robert Englaro), Zlatko Zahović, Milan Osterc (od 68. Ermin Šiljak, od 71. Milenko Ačimović), Mladen Rudonja, Miran Pavlin. To je bilo moštvo, ki je pod taktirko selektorja Srečka Katanca tako rekoč iz nič, na majavem temelju ene samcate točke v kvalifikacijah za SP leta 1998 v Franciji, začelo pisati prvo veliko poglavje slovenske reprezentance. To je bila tekma, ki je v ospredje potisnila Zlatka Zahovića, Katančevega izbranca za vodjo na igrišču. Česar mu ni dal njegov predhodnik Zdenko Verdenik, mu je dal Srečko Nacionale: največja možna pooblastila na igrišču in ustvarjalno svobodo.
A sklepno dejanje prvega vrhunca in uvrstitve na prvo veliko tekmovanje sta bili vendarle dodatni kvalifikacijski tekmi proti Ukrajini. Bilo bi nepravično do drugih strelcev, če bi Ačimovićevo čarovnijo izpostavili kot najpomembnejšo. Da, bila je pomembna, spektakularna, čudovita, bila je češnja na torti, a ne gre pozabiti, da je najboljši strelec slovenske reprezentance Zahović sprožil za izenačenje po vodstvu Ukrajincev v prvem polčasu in golu tedaj enega od vzhajajočih zvezdnikov svetovnega nogometa Andreja Ševčenka. Da je zadnja beseda pripadla Pavlinu in njegovi podstavljeni nogi na zasneženem olimpijskem stadionu v Kijevu.
Zgodovinske knjige slovenskega nogometa brez poglavja »čudež so pisali« si ni mogoče predstavljati. Ne bi bilo niti največje selitve navijačev, junijske naslednje leto, rajanja 10.000 Slovencev na amsterdamskem trgu Dam. Morda niti naslednjega podviga ter SP v Južni Koreji in na Japonskem ali čez 10 let mundiala v Južni Afriki. Prav je, da se v teh lepih dnevih za slovenski nogomet ne prezre vloge niti drugih reprezentančnih junakov z igrišča, ki jim je Katanec zaupal. Vse od prve tekme v Atenah do zadnje v Kijevu jih je bilo skupaj 25, še Rudi Istenič, Primož Gliha, Željko Milinović, Spasoje Bulajić, Željko Mitraković, Amir Karić, Mladen Dabanović, Edo Bajrektarević, Muamer Vugdalič, Simon Sešlar in Ante Šimundža.
Od Aten do Kijeva, vmes pa še Oslo, Riga, Tirana, Tbilisi ter Plečnikov stadion in Ljudski vrt. To so bile postojanke, na katerih se je ustavljala reprezentanca in se v mnogočem oblikovala v čudežno izbrano vrsto. Eno od najlepših poglavij samostojne zgodbe se je začelo 6. septembra 1998 v Atenah proti Grčiji (2:2). Marko Simeunović, Darko Milanič, Marinko Galić, Aleksander Knavs, Džoni Novak, Aleš Čeh, Sašo Udovič (od 46. Robert Englaro), Zlatko Zahović, Milan Osterc (od 68. Ermin Šiljak, od 71. Milenko Ačimović), Mladen Rudonja, Miran Pavlin. To je bilo moštvo, ki je pod taktirko selektorja Srečka Katanca tako rekoč iz nič, na majavem temelju ene samcate točke v kvalifikacijah za SP leta 1998 v Franciji, začelo pisati prvo veliko poglavje slovenske reprezentance. To je bila tekma, ki je v ospredje potisnila Zlatka Zahovića, Katančevega izbranca za vodjo na igrišču. Česar mu ni dal njegov predhodnik Zdenko Verdenik, mu je dal Srečko Nacionale: največja možna pooblastila na igrišču in ustvarjalno svobodo.
A sklepno dejanje prvega vrhunca in uvrstitve na prvo veliko tekmovanje sta bili vendarle dodatni kvalifikacijski tekmi proti Ukrajini. Bilo bi nepravično do drugih strelcev, če bi Ačimovićevo čarovnijo izpostavili kot najpomembnejšo. Da, bila je pomembna, spektakularna, čudovita, bila je češnja na torti, a ne gre pozabiti, da je najboljši strelec slovenske reprezentance Zahović sprožil za izenačenje po vodstvu Ukrajincev v prvem polčasu in golu tedaj enega od vzhajajočih zvezdnikov svetovnega nogometa Andreja Ševčenka. Da je zadnja beseda pripadla Pavlinu in njegovi podstavljeni nogi na zasneženem olimpijskem stadionu v Kijevu.
Zgodovinske knjige slovenskega nogometa brez poglavja »čudež so pisali« si ni mogoče predstavljati. Ne bi bilo niti največje selitve navijačev, junijske naslednje leto, rajanja 10.000 Slovencev na amsterdamskem trgu Dam. Morda niti naslednjega podviga ter SP v Južni Koreji in na Japonskem ali čez 10 let mundiala v Južni Afriki. Prav je, da se v teh lepih dnevih za slovenski nogomet ne prezre vloge niti drugih reprezentančnih junakov z igrišča, ki jim je Katanec zaupal. Vse od prve tekme v Atenah do zadnje v Kijevu jih je bilo skupaj 25, še Rudi Istenič, Primož Gliha, Željko Milinović, Spasoje Bulajić, Željko Mitraković, Amir Karić, Mladen Dabanović, Edo Bajrektarević, Muamer Vugdalič, Simon Sešlar in Ante Šimundža.
