V Lahtiju tudi bitka za preživetje

Na vrhu velike skakalnice v Lahtiju ponosno plapola finska zastava, toda po zadnjih uspehih naših orlov bi lahko tam obesili tudi slovensko trobojnico. Potem ko je četrtek in petek na sloviti napravi Salpausselkä (HS-130) dvakrat z vsemi tekmicami opravila Nika Prevc in pri tem še dvakrat izboljšala ženski rekord skakalnice (132 m in 135,5 m), je minuli konec tedna na njej kraljeval Anže Lanišek.

Domžalski as je najprej v soboto poletel do posamične zmage, sploh prve v tej sezoni in skupno sedme v svetovnem pokalu, 24 ur pozneje pa je prispeval še levji delež k prvemu mestu Slovenije na superekipni preizkušnji, na kateri je svojo nalogo zelo dobro opravil tudi Lovro Kos. Slednji je lani prav v Lahtiju slavil svojo drugo zmago med elito, na edini ženski tekmi pred letom dni v tem finskem smučarskem središču pa se je – mimogrede – na vrh zavihtela Nika Vodan, ki zdaj okreva po operaciji kolena.

»Naš trener (Robert Hrgota) je imel dobre živce, da si je upal znižati zaletišče pred Laniškovim zadnjim skokom. Izšlo se je odlično, vendar za las. Če bi bil namreč Anže le malce krajši, se ne bi razpletlo z najino zmago,« si je – tako kot Hrgota – oddahnil tudi Kos in svoj pogled že usmeril proti Planici, kjer bo jutri (10.00) preizkus letalnice bratov Gorišek, pojutrišnjem (10.00) pa že kvalifikacije za petkovo prvo tekmo (15.00) finala svetovnega pokala 2024/25.

Na vprašanje, kaj lahko pričakujemo od sklepnega dejanja predolimpijske sezone, je kot iz topa izstrelil: »Dolge polete!« Največjega vsakoletnega slovenskega športnega se že veseli tudi Lanišek, ki je z odličnimi skoki v Lahtiju dobil potrditev vrhunske pripravljenosti. »Rad bi letel tako daleč, kolikor bo le mogoče,« si je v pričakovanju Planice zaželel 28-letni šampion iz SSK Mengeš.

Bilo ju je strah kot že dolgo ne

Sobotno tekmo si je sicer s tribun ogledalo kar 28.000 ljubiteljev tega športa. Veliko jih je prišlo prav zaradi težko pričakovanega dvoboja legendarnih Fincev Janneja Ahonena in Tonija Nieminena, ki ga je s 113 metri v svojo korist odločil Ahonen. Nieminen je pristal pri 95 metrih.

Oba sta si za svoja nastopa prislužila glasen aplavz, po skokih na veliki napravi Salpausselkä pa sta priznala, da ju je bilo zelo strah. »To je bila bitka za preživetje,« je po dvoboju vidno odleglo 49-letnemu Nieminenu, olimpijskemu prvaku z velike naprave v Albertvillu 1992 in prvemu skakalcu, ki je preletel magično mejo 200 metrov, brez da bi podrsal ali padel. V zgodovino se je s poletom, dolgim 203 metre, leta 1994 vpisal v Planici. Svojo športno pot je sklenil leta 2004.

Ahonen mu je prikimal glede strahu. »Bilo je strašljivo, precej bolj kot na zadnjih treningih. Bilo je res kar hudo – tudi zaradi gledalcev. Nisem si mislil, da bom nastopil pred tolikšno publiko. Verjetno mi je bilo prav zaradi občinstva težje, kot sem si mislil. Bil sem tako živčen, da se sploh ne spomnim, kako sem skočil,« je priznal 47-letni Ahonen, ki je z izjemo posamične olimpijske kolajne v skokih osvojil tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo.