Nad Švede le bojevito kot v najboljših časih

Napočil je dan D, natančno 200 dni po zadnjem dejanju slovenske nogometne reprezentance v boju za Katar 2022 bo oživel reprezentančni nogomet pri nas. Švedska je veliko močnejši in resnejši tekmec od Cipra, ki je lanskega 14. novembra padel v Stožicah z 2:1, enak izid drevišnje (20.45) premiere v Uefini ligi narodov pa bi bil veliko večji dosežek od skalpa sredozemske ekipe. Navdušenci nad vrhunskim nogometom v Sloveniji bodo imeli v prvi letošnji tekmi s Švedsko gotovo kaj videti. Resda na stadionu Olimpije ne bo Zlatana Ibrahimovića, kljub temu se bo na severu Ljubljane kar trlo nogometašev, ki kotirajo le malo pod prvim kakovostnim razredom v Evropi. Med njimi bodo številni Švedi, a tudi nekaj slovenskih adutov. »Švedska bo le prva od štirih močnih preizkušenj, ki jih bomo sprejeli junija. Morda imate prav in se naši nogometaši bolje zberejo za spopad z močnejšim kot s slabšim tekmecem. Naj bo tako. Imamo priložnost, da popravimo slab vtis in odpravimo nihanja, ki so nas zaznamovala v prejšnjem ciklusu,« si je pred tekmo s Švedsko zaželel selektor Matjaž Kek, ki začenja svoj tretji zaporedni ciklus na klopi izbrane vrste Slovenije. Liga narodov je delno vpeta v boj za euro 2024 – za zmagovalce skupin –, Kek pa je vodil Slovenijo tudi v neuspešnih kvalifikacijah za EP 2020 in SP 2022, ko so naši obakrat pristali na četrtem mestu.

Vse drugo je larifari

Štiri tekme v desetih dneh – sledijo Srbija (nedelja, Beograd), Norveška (četrtek, Oslo) in Srbija (nedelja, Stožice) – bodo gotovo naporne za vse pod Uefinim dežnikom, toda obenem bodo razkrile sposobnost selektorjev za uspešno kadrovsko kombinatoriko in različne sisteme igre. Tudi Kek ima od marca v rokavu dva različna koncepta, saj je v Katarju dvakrat remiziral (Hrvaška, Katar) v postavitvi ekipe 3-5-2. Mariborčan je priznal, da bo ta mesec Slovenija igrala v obeh postavitvah (torej še lanska 4-2-3-1 oziroma 4-3-3). Kako bo igrala drevi? Upoštevaje videno je Slovenija bližje postavitvi s tremi branilci, četudi to ni bistveno. Dejavniki, ki bodo določali (ne)uspešnost tega rodu, ostajajo enaki kot pred desetimi, dvajsetimi ali tridesetimi leti. To so fanatična borbenost, bojevitost na meji rumenega kartona, odločen boj za t. i. druge (odbite) žoge, maksimalna osredotočenost na svoje obveznosti na igrišču in samozavestna igra. Vse drugo je larifari, Slovenija namreč nikdar ne bo imela Tottija ali Ronaldinha. Le z bojevitostjo, ki prinaša enakopravnost na igrišču in samozavest, obenem pa dviguje apatične navijače, je možno graditi tako močno opevani kult reprezentance in doseči večkrat omenjano pravo vzdušje. Jernej Suhadolnik