Najbolj ponosen oče je bil Bogdan Ravbar

Kri ni voda, to ob pogledu na slovensko mladinsko kolesarsko reprezentanco, ki je minuli teden na EP na Nizozemskem osvojila zlato in bron, drži kot pribito. Erazem Valjavec, Žak Eržen in Anže Ravbar, ki so izpeljali izjemno zaključno akcijo, so sinovi nekdanjih odličnih kolesarjev. Tokrat je bil najbolj ponosen Bogdan Ravbar, saj je njegov naslednik oblekel majico evropskega prvaka in si s tem bržkone odprl vrata v svet profesionalizma.

»Že pred dirko smo vedeli, da smo najbolje sestavljena ekipa na prvenstvu. Med dirko nihče ni držal fige v žepu, vsi so dali vse od sebe, zato bi se rad zahvalil vsem, ta majica ni samo moja, temveč pripada celi ekipi,« se je 18-letni Ravbar v preverjeni kolesarski maniri zahvalil vsem, ki so pod vodstvom selektorja Naceta Korošca prelivali znoj za njegovo zmago in Erženov bron v Drentheju.

»Za to majico sem se zelo trudil, vsak dan sem posvetil temu, veselim se preostalih letošnjih dirk, na katerih se bom lahko pokazal v njej,« je na svoj dosežek ponosen mladi Novomeščan, ki se je znašel na karierni prelomnici. »Nekaj ponudb je že prišlo po tem uspehu, ne vem pa še, kam me bo vodila pot. Morda bom ostal pri Adrii Mobil, a po vsej verjetnosti bom šel v tujino,« je povedal dijak zadnjega letnika strojništva v Šolskem centru Novo mesto.

Na kolesu zmore vse

Tako v klubskem (njegov trener v novomeški ekipi je Josip Radaković) kot domačem okolju ima neomajno podporo. Kolesarstva se je Anže nalezel od starejšega brata Jana, družinsko tradicijo pa je začel oče Bogdan, nekdanji reprezentant in slovenski prvak leta 1996, ki s tem športom ni okužil le sinov, temveč tudi svojega očeta Rudija.

»Veliko mi pomeni, da grem po očetovih stopinjah. Če on ne bi bil kolesar, najbrž tudi jaz ne bi. Dal mi je ogromno koristnih napotkov, še vedno je moj glavni podpornik, priskrbi mi vse, kar potrebujem,« o očetovi vlogi pravi Anže, ki na kolesu zmore malodane vse. »Vsestranski kolesar sem, kjer je treba dirkati, tam sem jaz. Zelo dobro se spuščam, sprintam, tudi v klanec grem s prvimi. Všeč so mi klasike, rad vozim ciklokros, najbolj me je navdušila dirka Strade Bianche,« se je Anže kolesarsko predstavil z lastnostmi, ki spominjajo na Tadeja Pogačarja.

»Ne primerjam se z nikomer, samo s sabo, saj moram delati na sebi,« Anže ve, da je pred njim pot, ki jo mora prekolesariti sam. Glede vztrajnosti in trdoživosti pa si je na njej izbral pravega vzornika: »Zelo všeč mi je Primož Roglič zaradi načina dirkanja pa tudi, ker se je po številnih padcih vedno pobral. Že trikrat bi lahko zmagal na Touru, vendar mu ni uspelo. Marsikdo bi odnehal, a on vztraja in je še vedno vrhunski, kar potrjujeta letošnja zmaga na Giru in 3. mesto na Vuelti. On je moj vzornik.«