Namesto Rogličevega ognjemeta izčrpavanje

Prva gorska preizkušnja 106. Gira se je razpletla po željah in napovedih Remca Evenepoela (Soudal Quick Step). Na jezeru Laceno je po skoraj 100-kilometrskem pobegu zmago v 4. etapi slavil Francoz Aurelien Paret Peintre (Ag2r), rožnato in belo majico pa je oblekel Andreas Leknessund (DSM). Norvežan je tako zmagovalca uvodne vožnje na čas začasno odrešil vseh protokolarnih obveznosti, a kljub temu dan, v katerem je Primož Roglič (Jumbo Visma) le s pogledi meril tekmece, ni bil najboljši za belgijskega zvezdnika in njegovo ekipo.

Pred 175 km dolgo preizkušnjo so se razplamtele polemike, ali naj Evenepoel, ki je prepričljivo dobil vožnjo na čas, nalašč preda takšno kolesarsko svetinjo, kot je rožnata majica. Vsul se je plaz tako pritrdilnih kot nikalnih odgovorov, nič manj ni bilo špekulacij slovitih kolesarskih imen, kako se bo razpletlo prvo merjenje moči kandidatov za vrh Gira v hribih.

Nekateri so pričakovali, da bo Evenepoel poskušal še enkrat unovčiti izjemno pripravljenost, s katero je prišel na start dirke, ter da bo še povečal naskok pred tekmeci. Spet drugi so bili prepričani, da bo Roglič ali kateri drugi tekmec pospešil v zadnji klanec na Colle Molella in poskušal nadoknaditi nekaj izgubljenega časa …

Zgodilo se ni ne ne eno ne drugo, kolesarskega ognjemeta na 9,6 km dolgem klancu s 6,2-odstotnim povprečnim naklonom ni bilo. Površen gledalec bi lahko dobil vtis, da je bila to uspavanka, v kateri so si kljub terenu, ki je obetal precej več, favoriti vzeli dan aktivnega počitka.

Remco brez pomočnikov

Vendar je bila 4. etapa vse prej kot to, njen kontekst se skriva v številkah. Karavana je dan začela z 80 km brezkompromisne bitke, preden so se vse ekipe sprijaznile s tem, da se je odpeljala šesterica ubežnikov, ki je potem odločala o zmagi in rožnati majici. In skoraj ves dan je bil tempo peklenski, na etapi s skoraj 3700 višinskimi metri je povprečna hitrost v dežju in mrazu ter po razmočenih cestah znašala 41 km/h.

Ognjemeta na zadnjem klancu, na katerem je pobudo pri narekovanju tempa prevzel Ineos – v britanski zasedbi imajo ta čas še dva kandidata za zmagovalni oder v Rimu Gerainta Thomasa in Taa Geoghegana Harta – bržčas ni bilo, ker so domala vsi kolesarji že dotlej porabili večino nabojev.

To vsekakor velja za Evenepoelove pomočnike, ki so drug za drugim odpadali iz skupine favoritov, dokler njihov kapetan ni že na vznožju zadnjega vzpona ostal sam. Kaj pa Roglič in njegova Jumbo Visma? Nizozemska zasedba, prevetrena po covidnih pretresih in nesreči Jana Tratnika (včeraj je v Amsterdamu uspešno prestal operacijo poškodovanega kolena), morda še ni nared za velike predstave, je pa imela v skupini favoritov ob Rogliču še Koena Bouwmana in Seppa Kussa. Vsi trije so se bolj kot ne skrivali v zavetrju in »tipali«, kako močni so tekmeci.

V Evenepoelovem naskoku na zmago v Rimu so v razpadu njegove ekipe videli prvo šibko točko. Tokrat je še niso poskušali izkoristiti, jo bodo v petek na poti na 2135 m visoki Gran Sasso?