Nani je stopil na Olimp

Pet kolajn s paralimpijskih iger že ima najboljši Slovenec med športniki invalidi Franček Gorazd Tiršek, svojo zbirko je v Parizu ozaljšal še z zlato in naslovom prvaka, ki ga je lovil vse od Londona 2012, kjer je začel svojo pot pod olimpijskimi krogi. »Vsaka kolajna na paralimpijskih igrah šteje veliko in ji ne smemo gledati v zobe, če pa je zlata, je vse še toliko lepše. Pred Parizom sem si zadal cilj, da se domov vrnem z zlatom in to mi je uspelo,« je v podkastu Delo Šport z zlatom okrog vratu pojasnil 49-letni Tiršek.

Pot do naslova olimpijskega prvaka milo rečeno ni bila enostavna. »Lahko bi napisali scenarij o tem, kaj vse se mi je zgodilo, zdelo se je, da mi na vsakem koraku spodrsne ali pa se spotaknem. Po spletu okoliščin sem moral menjati puško, kar je v olimpijskem letu nedopustno, nato sem dobil še tako nekvalitetno strelivo, da se bom raje ugriznil v jezik, zatem sem menjal še strelski jopič in strelski sedež. Naslonil sem se na izkušnje in uspel sem ostati zbran,« je Nani, kot ga kličejo bližnji, opisal skorajšnjo kalvarijo s srečnim koncem.

Utišal domače občinstvo

V Parizu se je nato spopadel z močno domačo strelsko vrsto, ki je bila »programirana« za uspeh. »Še pred igrami so trenirali nastope pred gledalci, da bi čim hitreje uspeli postreliti svoje naboje, gledalci pa bi nato s hrupom onemogočali in dekoncentrirali druge tekmovalce. A se nisem zmedel, po prvem ponesrečenem strelu sem se hitro na novo sestavil, ker sem vedel, da možnosti za spodrsljaj nimam več in tekmo sem pripeljal do konca. Sotekmovalci Italijani, Ukrajinci, Španci, še številni drugi so mi s solzami v očeh čestitali, da sem uspel premagati Francoza,« je bilo slavje Tirška, ki je utišal domače občinstvo, še slajše.

V podkastu Franček Gorazd Tiršek opiše tudi, kako so se posamezne OI razlikovale med seboj, od brezhibnega Londona do kriminala v Riu de Janeiru, govori pa tudi o odnosu do športnikov invalidov, ki, čeprav še vedno 20 let zaostajamo za tujino, tudi pri nas pridobiva na veljavi.