Nogometni as Valter Birsa: prepričal je Milan

Goričan s stalnim prebivališčem v Ajdovščini Valter Birsa sodi v kategorijo najboljših slovenskih nogometašev v zgodovini. Petnajst let je igral v tujini, pet sezon v Franciji za Sochaux in Auxerre ter deset v Italiji v serie A, za Genoo, Torino, Chievo in Cagliari.

Je edini Slovenec, ki je igral za Milan, enega od najslavnejših in najboljših klubov na svetu. Svojo nogometno popotovanje in tudi življenjsko je predstavil v Delovem podkastu VAR.

Po stopinjah Valterja Birse gresta tudi sinova Nolan in Liam. FOTO: Marko Feist

Valter, kateri od golov vam je ljubši, proti Slovaški v Bratislavi, ki je Sloveniji zapeljal proti dodatnim kvalifikacijam za svetovno prvenstvo v Južni Afriki, ali na mundialu proti ZDA?

»Realno, vsi poznajo in opevajo tistega s svetovnega prvenstva. Res je bil pomemben, ampak meni je bil zelo všeč tudi gol proti Poljski v kvalifikacijah za SP. Dejstvo je, da nisem zabil veliko golov, razen v obdobju, ko sem igral za Gorico in igral bliže vratom. Da, moji goli so bili raznoliki, proti ZDA je bil drugačen od gola proti Poljski. V Bratislavi mi je žoga 'sedla na nogo', Adidasove žoge, ko si jo pravilno zadel, so same po sebi čudno letele. Ampak na gole gledam tako, tudi teh ne bi bilo, če ne bi bilo prej nekih drugih.«

Pred dvajsetimi leti sta z Miranom Burgićem vstopila v prvoligaško areno, kako ste doživljali prehod na člansko raven, v že narejeno moštvo, takrat šampionsko? Ste imeli potuho?

»Vlogo starejših igralcev je bila zelo pomembna. O tem se pogosto pogovarjamo bivši reprezentanti, kako bi morali nogometaši, ki zaključujemo kariere v tujini, igralsko pot sklenili v Sloveniji. Še leto ali dve bi morali igrati. Zato, da bi usmerjali mlajše igralce. Brez 'zaušnic' ni šlo. Spomnim se, ko me je Mitja Pirih, ko sem želel po treningu na 'kavico', takoj poslal na čiščenje žog. Pri takšnih stvareh gre za osnovni nogometni bonton in to, kako si zaslužiš spoštovanje. Ker nisi frajer zato, ker je nekdo tako rekel ali pa napisal, ampak ker je tako rekel alfa v slačilnici.«

V dresu Gorice je Valter Birsa že kot najstnik osvojil naslov državnega prvaka in naziv najboljšega igralca 1. SNL. FOTO: Roman Šipić

Kako ste prebrodili selitev v drugo okolje, kulturo in zahtevnejšo tekmovanje?

»V prvih šestih, sedmih mesecih gre vse hitro, še fajn je, ker ti vsi pomagajo. Ampak pride tudi manjša kriza. Pri meni ni bilo nekaj tako zahtevnega, Primorci smo si na 'ti' z italijanskim načinom življenja, ta pa je blizu francoskemu. Z jezikom ni bilo težav, francoščino sem hitro osvojil in to je bilo morda ključnega pomena. Trenerji se povsem drugače odzovejo, če vidijo, da je tujec pripravljen sodelovati. Znanje jezika ti zelo pomaga, dovolj je bilo, če si se trudil govoriti, ogromno vrat ti odpira pri ljudeh, igralcih, trenerjih. Lažje mi je bil tudi zaradi tega, ker je bila z menoj, takrat še 'punca', soproga Mateja.«

Pri Milanu je Valter Birsa igral tudi z zvezdniki, kot sta bila Brazilca Robinho in Kaka. FOTO: Alessandro Garofalo Reuters Pictures

Italijansko poglavje ste začeli pri Genovi in po sanjskem mundialu v Južni Afriki.

»To je bil prestop in selitev na bolje, ustrezal mi je tudi zaradi načina življenja. Dogovorjen je bil že pred svetovnim prvenstvom. Takratni predsednik in lastnik kluba Enrico Preciozi in predvsem njegov sin Fabrizio sta bila vztrajna.«

Kako vas je ujel slavni klub Milan, ki je bil še vedno pod patronatom Silvia Berlusconija, takrat častnim predsednikom?

»Mislim, da je Genoa želela nekega Milanovega igralca. Jaz sem bil sicer član Torina s statusom posojenega igralca. Presodil je Milanov trener Massimiliano Allegri, ki je, kot se spomnim rekel, takole: 'Če že delamo menjavo, ima Genoa zanimivega igralca. Prišel bi nam prav za rotacijo.' Opazil me je, ker sem po naključju takrat igral dve dobri tekmi proti Milanu. Allegri mi je rekel, da naj nič ne skrbim, da bom zagotovo dobil priložnost.«

Na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki je Valter Birsa igral v izjemni formi in proti ZDA zabil enega od najlepših golov na mundialu. FOTO: David Gray/Reuters

Pri Chievu ste z Boštjanom Cesarjem in Bojanom Jokićem tvorili slovenski trojček. Ste uživali?

»To je bilo najlepše obdobje, vsi trije otroci so bili rojeni takrat. Chievo je imel podobo zglednega kluba. Ni bilo pritiskov, kakršni so v Milanu. Prevladovala je harmonija, lahko si se posvetil stvarem, ki jih delaš najbolje. Verona pa je čudovito mesto in v njem je bilo užitek živeti.«