Od razposajene najstnice do zmagovalke

Leto 2021 je pač posebno in Wimbledon prav tako. Pandemija še ni izginila, njene razsežnosti pa resda niso tako krute kot pred enim letom, tako da zdaj prirerajo športne spektakle, ki jih v poletju 2020 ni bilo mogoče izvesti. In med temi je tudi teniški Wimbledon. Zmagovalka turnirja, tokrat Avstralka Ashley Barty, si bo tako še posebej zapomnila to drugo julijsko soboto, saj je ponosno dvignila lovoriko, potem ko te lani niso podelili. Ženski finalni dvoboji so v zadnjem desetletju le redko navduševali tako stroko kot navijače. Dobro, vsekakor je med teniškimi prazniki vedno znova zapisana tudi sobota, toda ta dejansko od leta 2012 do danes neke veličastne in izenačene predstave ni ponudila. Vselej je bila zmagovalka znana po dveh nizih, pred temi omenjenimi devetimi leti pa sta finalni tekmici nazadnje igrali tri nize – Serena Williams je takrat ugnala Agnieszko Radwansko. Letošnji finale pa je ponudil zelo lep in kakovosten tenis, omenjena avstralska zvezdnica, tudi uradno št. 1 svetovnega ženskega tenisa, je ugnala Čehinjo Karolino Pliškovo s 6:3, 6:7 (4), 6:3. Slednja je bila podčrtana kot nekoč vodilna igralka lestvice WTA, posebna pozornost ji je pripadala tudi iz slovenskega zornega kota, saj je v uvodnem krogu ugnala Tamaro Zidanšek, prav pred Wimbledonom senzacionalno polfinalistko v Parizu. V sobotni sklepni predstavi ženske karavane slovitega londonskega turnirja je 25-letna Ashleigh Barty potrdila favorizirano vlogo in se vpisala na seznam letošnjih zmagovalk turnirjev iz prestižne serije za grand slam: v Melbournu je bila namreč najboljša Japonka Naomi Osaka, v omenjenem Parizu Čehinja Barbora Krejčikova, zdaj pa vendarle ni bilo še drugega zaporednega slavja za češki tenis. Pa si ga je močno želela tudi Martina Navratilova, v soboto med navzočimi v častni wimbledonski loži, tako kot hollywoodski zvezdnik Tom Cruise, domači princ William in njegova vojvodinja Kate.

Solze ne sodijo na igrišče

Prestižni pokal odhaja v Avstralijo, prav tako veliko teniško deželo, a že zelo dolgo brez wimbledonskega slavja. Leta 2002, denimo, se je Lleyton Hewitt veselil zmage v moškem finalu proti Davidu Nalbandianu, od slavja katere od Avstralk pa je v Londonu minilo še več časa – Evonne Goolagong Cawley je julija 1980 ugnala zelo ugledno ameriško tekmico Chris Evert Lloyd. Letos najboljša pa ne sodi ravno med tiste serijske zmagovalke, to je vendarle šele njena druga lovorika na turnirjih za grand slam. V otroških letih so ji pripisovali izjemno kariero, toda sredi zmagovite poti v mladinski konkurenci si jo je kar sama prekinila. »Preprosto sem hotela živeti kot druge najstnice, občutiti to razposajenost,« se spominja danes in seveda s ponosom objema pokal najboljše v Wimbledonu. Ponosna na prikazano je tudi Pliškova, še ena od številnih učenk odlične češke šole tenisa, pa četudi ob porazu ni mogla skriti solz: »Zdaj mi je nerodno, solze ne sodijo na igrišče. Če že jokam, to počnem v slačilnici.«