Po 11 letih spet v osjem gnezdu

Pokliči M za medaljo. Matevž Skok je v vsakem klubu, za katerega je branil, osvojil naslov državnega in pokalnega prvaka, če odštejemo avanturo v Nemčiji (Lübbecke, 2015), za nameček je bil eden od glavnih junakov svetovnega prvenstva v Franciji (2017), kjer so naši rokometaši osvojili bronasto kolajno. Gorenje (2001–2011), Celje Pivovarna Laško (2011–2015), PPD Zagreb (2016–2018), Sporting (2018–2022) so bile njegove postaje in pri 35 letih se Coli vrača v matično osje gnezdo.

V sedmih letih se vse obrne, pravijo. »Lepo se je bilo vrniti, dolgo sem bil zdoma. V slovenski ligi se je marsikaj spremenilo, je zanimiva, vse bolj izenačena. Ni izrazitega favorita, zato bo zanimivo. Fino je priti domov in se spet pogovarjati v maternem jeziku. Vzdušje v ekipi je super in veselim se prvih tekem,« se na nov izziv pripravlja Skok, ki ima visoke ambicije: »Gorenje je bilo lani tretje v ligi NLB, želim si, da bi stopili eno stopnico višje ali pa kar dve. V vsakem tekmovanju bomo šli na glavo, tudi v pokalu EHF.« S klubsko kariero je zadovoljen. »Kamor koli sem šel, sem nekaj pozitivnega izvlekel. Vse je bilo za nekaj dobro. Tudi Nemčija, saj se je potem oglasil Veselin Vujović in me pripeljal v Zagreb. Vse je šlo v pravo smer. Portugalska? Rokometno nekako nisem bil najbolj zadovoljen, ampak izkušnja je bila dobra,« ničesar ne obžaluje Skok, čigar vrhunec je bil omenjeni bron v Parizu.

Znane so njegove solze sreče ob sprejemu v Ljubljani. Takrat se je rodil njegov drugi sin Lan. Z ženo Barbaro imata tudi devetletnega Vala: »Fanta sta živahna, rada imata šport.« Med koronsko krizo je bil Matevž sam na Portugalskem, saj se je družina vrnila v Slovenijo zaradi šole. »Meni je bilo precej bolje tam kot v Sloveniji. Portugalska je imela veliko bolj ohlapna pravila. Ker so imeli visoko precepljenost, so tudi prej začeli sproščati ukrepe. Glavna razlika je bila v tem, da ni bilo turistov. Lizbona je znana po tem, da se duši zaradi turizma. Takrat je bila milina, restavracije so bile odprte, lahko smo se prosto gibali, tudi trenirali smo lahko ves čas. Samo na plažo nismo smeli iti, ampak to ni bil konec sveta. Zapiranja občin ali kaj podobnega na Portugalskem ni bilo,« je pojasnil Skok, ki je pogrešal družino in tudi zato se je vrnil v Gorenje, kjer so potrebovali zamenjavo za Aljaža Panjtarja, ki je odšel v Zagreb.

Ne bo kapetan

»Glavni cilj je bil, da pridem bližje, tudi Francija bi bila v redu. Potovanja z letali so postala logistični izziv, še posebno zdaj zaradi covida. Poklicali so me iz Gorenja in kar hitro smo našli skupni jezik, trener Zoran Jovičić je povedal, kaj pričakuje od mene in v kakšni vlogi me vidi,« je povedal Skok, ki je kariero začel, ko so bili nekateri nosilci Gorenjeve igre še v plenicah ... »Ni velike razlike, tudi jaz sem mladosten,« pove Skok, ki kot starešina ne bo kapetan. To bo njegov kolega v vratih Emir Taletović.