PARALIMPIJSKE IGRE
Po nesreči se je zavedal, da se bo moral nečemu posvetiti
Franček Gorazd Tiršek med vročimi slovenski aduti na paralimpijskih igrah v Tokiu. Kadar le ima čas, gre v gozd, v katerem si vedno napolni baterije.
Odpri galerijo
S prejšnjih dveh paralimpijskih iger se je vrnil s srebrnima kolajnama. FOTO: Blaž Samec
V Tokiu se bodo jutri začele 16. paralimpijske igre, na katerih bo med vročimi slovenskimi aduti za odmeven dosežek znova tudi parastrelec Franček Gorazd Tiršek iz Gornjega Grada, ki se je na prejšnjih dveh igrah v Londonu 2012 in Riu de Janeiru 2016 izkazal s srebrnima kolajnama. Vse do zadnjega je 46-letni član Strelskega društva Mrož Velenje v domačih logih pilil formo in se pripravljal za svoje tretje paralimpijske igre. Tekmoval bo v streljanju z zračno puško stoje in leže ter z malokalibrsko puško leže.
Kako so minili zadnji dnevi pred poletom v Tokio?
»Mirno, moje misli so že usmerjene v nastop in njegove detajle na paralimpijskih igrah v Tokiu. Da bo vse tako, kot mora biti.«
Ste se že doma pripravljali na razmere na Japonskem?
»Malce sem si poskušal prilagoditi bioritem, vse drugo pa bo prišlo samo po sebi, ko spremeniš časovni pas. Ni pa odziv telesa vedno enak: odvisno je, ali potuješ proti ali kontra uri. Na vse skupaj vpliva več dejavnikov. Si pa želim, da bi se hitro aklimatiziral in prilagodil ter vse misli usmeril v tekmovanje.«
Znani ste kot izjemno predani športu oziroma temu, kar delate. Kako so potekali treningi pred odhodom na igre?
»S treningom pred tako velikim tekmovanjem je tako kot z izpitom na fakulteti oziroma v šoli. Učiti se in trenirati je treba prej, tik pred testom pa le ponavljaš in skrbiš za dobre občutke.«
Že dolgo ni bilo tekem, mednarodnih primerjav tako rekoč nimate. Od vaše zadnje preizkušnje sta minili skoraj dve leti. Mar veste, kaj dela konkurenca, kako je pripravljena?
»Ne vem niti me v tem hipu ne zanima. Ne vem niti, kdo vse bo prišel na igre.«
Ste vrhunski parašportnik, prekaljen v številnih preizkušnjah, tako v življenju kot pred strelsko tarčo. Vsak človek ima želje in pričakovanja. Kakšna so vaša pred igrami v Tokiu?
»Osnova vsega je, da se športnik optimalno pripravi na tekmovanje. Da gre mirne glave na pot. Ne smeš pa preslišati svojega telesa, ki sporoča svoje. Tudi to, da je potreben počitek. Vsi vemo, da se športnika ne sme obremenjevati s kolajnami. Cilji in pričakovanja se izražajo drugače. Vsi vemo, da težimo k vrhunskemu rezultatu, da bi bili uspešni. Si pa zmage želi vsak športnik, ne le jaz. Bistvena sta miselnost in trdo delo, na koncu zmaga najboljši. O kolajnah in nagradah pred tekmovanji ne govorim. Ob tem se je treba zavedati tudi tega, da si lahko še tako optimalno pripravljen, pa te v trenutku zapusti sreča, imaš smolo …«
Šport invalidov je garanje?
»Zagotovo! Veliko je trdega dela in odrekanja. A prav to je zame bil in ostal izziv, da s to predanostjo dokažem, kaj znam in zmorem.«
Po prometni nesreči, ko so vam diagnosticirali tetraparezo, ste našli rešitev, smisel tudi v športu. Ste mu bili zapisani že prej?
»Spomnim se, da sem v osnovni šoli streljal z lokom. Moji rezultati niso bili slabi. Pozneje sem postal lovec, ljubiteljsko sem streljal. Po prometni nesreči sem se zavedal, da se bom moral nečemu posvetiti. V Društvu paraplegikov jugozahodne Štajerske sem začel s parastrelstvom, začutil sem strast, hkrati pa s prvim tekmovanjem pokazal, da imam določen potencial.«
Največje uspehe dosegate pod vodstvom izjemne trenerke Polone Sladič, tudi letošnje Bloudkove nagrajenke. Pod njenim vodstvom ste parastrelci osvojili kar sedem paralimpijskih kolajn. Kje tiči skrivnost?
Polona je zelo zavzeta in natančna trenerka. Prav tako je dober psiholog, kar trener mora biti. Tekmovalci se med sabo razlikujemo. Trener je ta, v našem primeru Polona, ki mora vse uskladiti, imeti mora zelo dober pristop do človeka. Polona trdno stoji na svoji poti, drži se zastavljenih ciljev, zelo uspešno krmari parastrelsko reprezentanco.
Kje in kako se sprostite, ko niste na strelišču?
»Rad sem v naravi. Ko le imam čas, grem v gozd. V njem si vedno napolnim baterije in naberem novih moči. Narava je iskrena, nikoli ne laže. Prav bi bilo, da bi ji prisluhnili.«
Kako so minili zadnji dnevi pred poletom v Tokio?
»Mirno, moje misli so že usmerjene v nastop in njegove detajle na paralimpijskih igrah v Tokiu. Da bo vse tako, kot mora biti.«
Ste se že doma pripravljali na razmere na Japonskem?
»Malce sem si poskušal prilagoditi bioritem, vse drugo pa bo prišlo samo po sebi, ko spremeniš časovni pas. Ni pa odziv telesa vedno enak: odvisno je, ali potuješ proti ali kontra uri. Na vse skupaj vpliva več dejavnikov. Si pa želim, da bi se hitro aklimatiziral in prilagodil ter vse misli usmeril v tekmovanje.«
Znani ste kot izjemno predani športu oziroma temu, kar delate. Kako so potekali treningi pred odhodom na igre?
»S treningom pred tako velikim tekmovanjem je tako kot z izpitom na fakulteti oziroma v šoli. Učiti se in trenirati je treba prej, tik pred testom pa le ponavljaš in skrbiš za dobre občutke.«
Že dolgo ni bilo tekem, mednarodnih primerjav tako rekoč nimate. Od vaše zadnje preizkušnje sta minili skoraj dve leti. Mar veste, kaj dela konkurenca, kako je pripravljena?
»Ne vem niti me v tem hipu ne zanima. Ne vem niti, kdo vse bo prišel na igre.«
Ste vrhunski parašportnik, prekaljen v številnih preizkušnjah, tako v življenju kot pred strelsko tarčo. Vsak človek ima želje in pričakovanja. Kakšna so vaša pred igrami v Tokiu?
»Osnova vsega je, da se športnik optimalno pripravi na tekmovanje. Da gre mirne glave na pot. Ne smeš pa preslišati svojega telesa, ki sporoča svoje. Tudi to, da je potreben počitek. Vsi vemo, da se športnika ne sme obremenjevati s kolajnami. Cilji in pričakovanja se izražajo drugače. Vsi vemo, da težimo k vrhunskemu rezultatu, da bi bili uspešni. Si pa zmage želi vsak športnik, ne le jaz. Bistvena sta miselnost in trdo delo, na koncu zmaga najboljši. O kolajnah in nagradah pred tekmovanji ne govorim. Ob tem se je treba zavedati tudi tega, da si lahko še tako optimalno pripravljen, pa te v trenutku zapusti sreča, imaš smolo …«
V Tokiu sedem SlovencevOb Frančku Gorazdu Tiršku bodo Slovenijo na paralimpijskih igrah zastopali še parastrelec Franc Pinter, metalec diska Henrik Plank, paralokostrelec Dejan Fabčič ter novinci: parakolesar Anej Doplihar, namiznoteniški igralec Luka Trtnik in paraplavalec Tim Žnidaršič Svenšek. Kot prvi od naših bo v olimpijsko areno pojutrišnjem stopil Trtnik.
Šport invalidov je garanje?
»Zagotovo! Veliko je trdega dela in odrekanja. A prav to je zame bil in ostal izziv, da s to predanostjo dokažem, kaj znam in zmorem.«
Po prometni nesreči, ko so vam diagnosticirali tetraparezo, ste našli rešitev, smisel tudi v športu. Ste mu bili zapisani že prej?
»Spomnim se, da sem v osnovni šoli streljal z lokom. Moji rezultati niso bili slabi. Pozneje sem postal lovec, ljubiteljsko sem streljal. Po prometni nesreči sem se zavedal, da se bom moral nečemu posvetiti. V Društvu paraplegikov jugozahodne Štajerske sem začel s parastrelstvom, začutil sem strast, hkrati pa s prvim tekmovanjem pokazal, da imam določen potencial.«
Največje uspehe dosegate pod vodstvom izjemne trenerke Polone Sladič, tudi letošnje Bloudkove nagrajenke. Pod njenim vodstvom ste parastrelci osvojili kar sedem paralimpijskih kolajn. Kje tiči skrivnost?
Polona je zelo zavzeta in natančna trenerka. Prav tako je dober psiholog, kar trener mora biti. Tekmovalci se med sabo razlikujemo. Trener je ta, v našem primeru Polona, ki mora vse uskladiti, imeti mora zelo dober pristop do človeka. Polona trdno stoji na svoji poti, drži se zastavljenih ciljev, zelo uspešno krmari parastrelsko reprezentanco.
Kje in kako se sprostite, ko niste na strelišču?
»Rad sem v naravi. Ko le imam čas, grem v gozd. V njem si vedno napolnim baterije in naberem novih moči. Narava je iskrena, nikoli ne laže. Prav bi bilo, da bi ji prisluhnili.«
