Pogačar je udaril na Bondovem hribu
Če bo moral Tadej Pogačar po dveh zaporednih zmagoslavjih na Elizejskih poljanah tokrat priznati premoč Jonasu Vingegaardu, tega ne bo storil brez srditega boja. To je bilo sporočilo 17. etape, v kateri je slovenski šampion zmagal že tretjič na 109. dirki po Franciji. Po epskem pirenejskem boju, v katerem je njegova maloštevilna ekipa UAE presegla samo sebe, je v zadnjih metrih na Peyragudesu ugnal velikega danskega tekmeca, v boju za rumeno majico pa pridobil le štiri sekunde.
Pogačar bo moral do cilja vse storiti sam, je bil odziv na včerajšnjo dopoldansko novico, da je 23-letnik s Klanca pri Komendi ostal že brez četrtega, in to ključnega pomočnika. Rafalu Majki se v zaključku torkove 16. etape ni strgala le veriga na kolesu, temveč tudi stegenska mišica, tako da je bilo za Poljaka konec Toura. Pred njim so ga iz ekipe UAE predčasno zaključili že Vegard Stake Laengen, George Bennett in Marc Soler … Vendar je nova izguba opogumila kolektiv, ki ga kot športni direktor vodi Andrej Hauptman. Na kratki (129,7 km) in eksplozivni etapi s štirimi gorskimi cilji je deloval, kot da bi premogel še vseh osem mož. Ko je šla cesta navkreber, v ospredju ni bilo Vingegaardovih os iz Jumba Visme, temveč najprej Mikkel Bjerg, nato pa še Brandon McNulty. Ko je slednji narekoval tempo na Col de Val-Louron-Azet, predzadnji klanec dneva, so vrste nizozemske ekipe že povsem razpadle. Vingegaard je 30 km pred ciljem v ospredju ostal sam s Pogačarjem in njegovim ameriškim pomočnikom.
Spet povsem izenačena
Slovenski kapetan ni skočil vse do zadnjih metrov vzpona, v katerih njegov pospešek spet ni imel želenega učinka – da bi se otresel Vingegaarda in si poskušal nekaj prednosti prikolesariti v spustu. Tu je bilo jasno, da bo odločal vzpon na letališče na Peyragudesu, na katerem so pred 25 leti snemali film o tajnem agentu Jamesu Bondu Jutri nikoli ne umre. Vohuni v obeh ekipah so očitno tu imeli podatke, da sta velika rivala po močeh in dnevni formi bolj kot ne izenačena. Ne en ne drug si ni drznil napasti od daleč, McNulty ju je za svojim kolesom privlekel v izjemno strm zadnji kilometer, v katerem je Pogi potrdil, da mu po eksplozivnosti ni para, ko je treba sprintati v klanec. Najmočnejši je bil tako kot v zaključkih 6. in 7. etape. »Ekipa je izjemno opravila svoje delo, čeprav smo ostali samo štirje. Že to, da smo tako oslabljeni dobili etapo, je neverjetno, lahko smo ponosni. Na zadnjem klancu sem dal vse od sebe, vedel sem, da moram zmagati, da ni drugega izhoda, potem ko je ekipa delala tako trdo. Iztisnil sem vse iz sebe,« je Pogačar povedal po tretji etapni zmagi na letošnjem Touru, skupno že deveti. Ta uspeh je njegovo sezonsko bero dvignil na 13, karierno na 43 zmag. V igri številk pa tokrat ni zmagal tam, kjer bi si najbolj želel. V skupnem seštevku je Vingegaardu odščipnil le štiri sekunde – za zmago so Slovencu odbili 10 sekund, Dancu pa 6 za 2. mesto. Tako Pogačar štiri etape pred koncem še vedno zaostaja 2:18 za Vingegaardom. Branilcu zadnjih dveh zmag počasi zmanjkuje priložnosti za zasuk, ne pa tudi volje. »Še sem optimističen, pred nami je še en težak dan, še enkrat bomo poskušali,« je slovenski šampion še povedal pred zadnjim, najzahtevnejšim dnem v Pirenejih.
