Predstavila se je tudi Mandarićeva desna roka

BELEK – »Nisem prišel k Olimpiji po denar ali da bi zgolj govoril, ampak zato, da bi nekaj naredil in postavil trdne temelje,« je Fabijan Komljenović prvič, odkar mu je Milan Mandarić namenil vlogo športnega direktorja, nagovoril povabljeno sedmo silo na turški rivieri v Antalyi. Poletno letovišče Belek ob Sredozemskem morju se v zimskem obdobju spremeni v najbolj obljudeno vadbišče nogometnih klubov. Zaradi ostre zime v osrednji Evropi se tam vse do aprila izmenja na stotine klubov iz pretežno nemško govorečega območja in vzhodnega dela Evrope.
Tudi slovenski klubi so del te družbe, Olimpijo in Maribor loči le nekaj nogometnih igrišč in za golf ter dva, trije veliki hotelski kompleksi, Mura in Celje sta oddaljena malo dlje. A za vse velja, da se jim v idiličnem okolju in v vrhunskih razmerah, ki jih ponuja Belek z več kot 150 igrišči in 500 hoteli s petimi zvezdicami, cedita med in mleko. Zeleno-beli daleč od oči navijačev, a pod nadzorom predsednika Mandarića in njegove desne roke Komljenovića pišejo novo poglavje. Njegov avtor je 51-letni Zagrebčan, ki je poldrugo desetletje v različnih vlogah deloval pri zagrebškem Dinamu.
Vse ima pod nadzorom, porazi na tekmah za trening ga ne skrbijo. »Mi se pripravljamo za prvo spomladansko ligaško tekmo proti Krškemu,« je osnovni načrt operativca, ki je zavihal rokave in krepko omejil dostop vsiljivih zastopnikov igralcev, dregnil je tudi v mlajše kategorije. »Ne gre tako hitro, a učinki so že vidni. Otresli smo se menedžerjev, ukinili preplačevanje mladih igralcev, obrisi akademije so iz dneva v dan vidnejši. Olimpija mora v prihodnosti večino igralskega kadra črpati iz lastnih mlajših vrst. Obožujem mlade igralce, pri Olimpiji si želim imeti slovenske reprezentante,« je ugajal Komljenović.

Turško idilo moti le kadrovska kombinatorika

Ni mu mogoče očitati, da ne pozna obrti, bil je del Dinamovega ustroja, ki je kot po tekočem traku ustvarjal, brusil in prodajal igralce. V sklepnem delu prejšnje sezone je bil Komljenović pri Dinamu pomočnik glavnega trenerja Nikole Jurčevića. Ko je bila lovorika že zagotovljena, je Zdravko Mamić odpustil strokovni štab. »Kar koli se o njem govori, je treba priznati, da je klub pod njegovo taktirko vzgojil številne zvezdnike in prodal za pol milijarde evrov igralcev,« spoštljivo govori o najslavnejšem beguncu, ki se je pred hrvaško roko pravice zatekel v Hercegovino. Če se bo Komljenoviću posrečilo uveljaviti vsaj tretjino tistega, kar že desetletje počne Dinamo, bo pri Olimpiji teklo vsaj mleko, med pa se bo cedil, ko bodo besede dejansko postale meso.
Turško idilo po malem moti le kadrovska kombinatorika. V zadnjih desetih dnevih je dobila obrat. Rok Kronaveter ni več vsak dan bližje odstrelu, marveč avtoriteti za še dve, tri leta v zeleno-belem moštvu. Andres Vombergar pa morda odšteva dneve do odhoda. V Turčiji argentinskega Slovenca ni, ker je zaradi bolezni ostal v Ljubljani. »V sredo bomo vedeli več o tem, ali ostaja ali odhaja. Ne bojim se za Andresa, res je izgubil dva tedna treningov, ampak on je kot zverina. V desetih dnevih bo nadomestil zamujeno. Če ga bomo izgubili, imamo veliko kandidatov za zamenjavo, prav tako je ostra konkurenca v zvezni vrsti in v obrambi,« ima Olimpijin selektor pripravljene vse različice, v katerih je rdeča nit selekcija značajsko ustreznih igralcev: »Olimpijcev po srcu, volji, srčnosti in po tem, da jih ne zanima samo denar,« je le del Komljenovićeve vizije.