Proti mladeničem je Nole prava zver
Pri 36 letih igra Novak Đoković morda najboljši tenis kariere. Januarja bo v Melbournu prvi favorit za že enajsti naslov na OP Avstralije, še bolj osupljiv pa je podatek, da Đoković serijsko premaguje deset in več let mlajše tekmece – le Danil Medvedjev v prvi deseterici lestvice ATP je s 27 leti manj kot 10 let mlajši od največjega mojstra loparja v teniškem svetu.
Nole priznava, da so mladeniči na drugi strani mreže v njem prižgali ogenj in si hkrati želi, da bi z velikima tekmecema Rafaelom Nadalom in Rogerjem Federerjem vzpostavili prijateljski odnos.
Minuli konec tedna je Đoković gostoval v sloviti oddaji 60 minutes, ki jo predvaja ameriška televizijska mreža CBS, pogovor pa se je večinoma vrtel okrog uspehov in motivacije Srba. Edino razočaranje minule sezone je prišlo na vrsto v Wimbledonu, kjer ga je presenetil Carlos Alcaraz. Ko mu nasproti stoji mlada generacija teniških zvezdnikov, Nole odkrije dodatni motiv: »Ne vem, če se bo slišalo pozitivno, a bom iskren. Ko vidim te mlade fante, ki so lačni zmage proti meni, dobim neko novo motivacijo. Na nek način v meni prebudijo pravo zver.«
Rivalstvo
Kariero Đokovića je zaznamovalo rivalstvo s Federerjem in Nadalom. Izven igrišča se niso najbolje razumeli, Nole pa si želi, da bi se v prihodnje to spremenilo: »Res si želim, da bi bili čez nekaj let dobri prijatelji in bi se lahko skupaj spominjali vsega, kar smo doživeli. Vem, na igrišču in izven njega se nismo dobro razumeli, nismo prijatelji, ker smo bili rivali. Z neposrednim tekmecem je težko imeti pristen odnos, če nenehno razmišljaš, kako ga boš premagal. Z moje strani sem imel do Rafe in Rogerja vedno neizmerno spoštovanje in upam, da bo če nekaj let, ko bodo kariere že za nami, preraslo v prijateljstvo.«
V luči minulih rivalstev je drugačen tudi pogled na tisto s Carlosom Alcarazom, s katerim se bosta naslednjič pomerila 27. decembra na ekshibicijski tekmi v Rijadu. O njem govori z zelo izbranimi besedami: »Že dolga leta se ni pojavil tako dovršen igralec tenisa, kot je Carlos.« Za konec se je Nole še enkrat vrnil k glavni motivaciji, da še vztraja na teniških igriščih – družini. »Leta in leta sem sanjal, da me bosta hčerka in sin gledala, kako zmagujem na Wimbledonu. Imel sem veliko srečo, da sem to uspel doživeti,« zaključuje teniški zvezdnik številka 1.
