Prva nagrada v plažni odbojki zaboj pepsikole

Turnir svetovne serije v odbojki na mivki v Ljubljani je pritegnil veliko pozornost domačega športnega občinstva. Prvoligaško nogometno prvenstvo se je zaključilo, po državnem prvenstvu v atletiki v Celju v Sloveniji do septembra ne bo večjega mitinga, to pa sta bila od udarnih športov tudi več ali manj edina, ki sta po koronakrizi zagnala tekmovalno kolesje. Ker je odbojka na mivki tako ali tako športna panoga za razvedrilo (gledalcev), zabavo in povezovanje družbenih niti, ki so ob virusni krizi razrahljane, ni čudnega, da ima v teh časih vlogo razbremenitve morečega položaja in druženja, naj si bo to zaradi preventivnih ukrepov takšno ali drugačno. Seveda je tudi plažna odbojka kot sama po sebi nastala iz sprostitvenih namenov, prvič naj bi jo zaigrali seveda kje drugje kot na Havajih. In to je bilo že daljnega leta 1915 v Waikikiju, mestnem predelu Honoluluja. Leta 1920 omenjajo to igro na plažah in mivki Santa Monice v Kaliforniji, desetletje pozneje je zašla tudi na staro celino. Prva uradna liga v tem plažnem športu je sicer nastala leta 1924 znova v Santa Monici. Na začetku so igrali tako kot pri dvoranski odbojki, s šestimi igralci na vsaki strani. Leta 1930 neki trener ni želel več čakati, da se pojavijo vsi odbojkarji, predvideni za beach volley, nastala je moderna različica z dvema igralcema na vsaki strani. To je tudi pomenilo, da višji igralci niso več v prednosti in da lahko po rasti nižji posamezniki, ki tehnično obvladajo žogo in so še hitri povrhu, zelo pridodajo raznovrstnosti te igre. Poleg tega je bila odbojka na mivki poceni šport. Prvi turnir za nagrade je bil sicer v Los Angelesu leta 1948, zmagovalci so dobili ... zaboj pepsikole.

Kiraly prvak na mivki in v dvorani

Igra se je logično začela in še posebno v osemdesetih letih razmahnila tudi v Braziliji, plaži Copacabana in Ipanema v Riu de Janeiru sta seveda še danes pojem tega športa. V ZDA prvi poskus poklicne lige ni uspel, zato pa so v Franciji odigrali turnir z nagradnim skladom 30.000 frankov. Na ameriških tleh oziroma mivki je seveda odbojka za denar pozneje le zaživela, leta 1976 je bilo to. A ni bilo še res udarnega prodora, v osemdesetih letih minulega stoletja pa se je to spremenilo. Vrhunski igralci Sinjin Smith, Randy Stoklos in Karch Kiraly so prispevali k temu. Kiraly je bil olimpijski zmagovalec leta 1996, mivčni naslov je dodal dvema zlatima olimpijskima odličjema, ko je bil član ameriške izbrane vrste v dvoranski odbojki. To je bilo na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu in štiri leta pozneje v Seulu. Ker naj bi bil šport tudi zabava in ne le pehanje za uspehi in s tem denarnimi nagradami, pa še to podkrepljeno z dopinškimi pospeški, ni presenetljivo, da se je o vključitvi mivčne odbojke na olimpijske igre seveda kar nekaj časa resno razmišljalo. Leta 1992 na olimpijadi v Barceloni je bila demonstracijski šport, seveda so katalonske plaže raj za to panogo, štiri leta pozneje na igrah v Atlanti se je že uradno igralo za olimpijska odličja. Seveda ta obmorska zvrst odbojke tudi danes ostaja priljubljena zaradi svojega naboja in tudi rekreativnega značaja, a tako je pač v življenju. Odbojka v dvorani je resna zadeva, plažna različica nekaj za sprostitev. Zato tudi turnir svetovne serije v Ljubljani zaradi zabavnega značaja, sprostitve v poletni vročini, kjer je na plaži ob vodi mnogo prijetneje kot v betonskem osrčju velemest, ostaja v sklopu prijetno s koristnim. Slednje zaradi za posameznike tekmovalnega značaja, pa tudi nekaj denarja je v igri, tako da (ni)so na koncu vsi zadovoljni.