Razbijalec velikih v domžalskem dresu
Uvodni spomladanski domači spodrsljaj proti Sežancem (1:1) so nogometaši Domžal nadomestili s spektakularnima in prepričljivima zmagama proti favoritoma Olimpiji in Kopru (obe po 2:0). Zeleno-bele so razbili, Koprčanom pa v nedeljskem revolveraškem dvoboju razkrili, da tudi domžalski rumeni premorejo silo in znanje. Eno in drugo je imel 21-letni Benjamin Markuš. Preobrazbo Domžalčanov čez noč po neprepričljivem startu je pojasnil trener Dejan Đuranović. »Imeli smo srečo v nesreči. Ostali smo brez klasičnih napadalcev, zato smo morali na novo razdeliti vloge igralcem. Odziv je bil sijajen, toda to še ne pomeni, da ne potrebujemo napadalcev. Že ta konec tedna bom imel na voljo vse igralce,« je bil iskren Đuro, ki ga je najbolj presenetil in navdušil Markuš. Čeprav je bil na Bonifiki junak dvakratni strelec Zeni Husmani. Tudi širšo nogometno javnost je postavni, 184 cm visoki 21-Ljubljančan s črnuške Gmajne navdušil s svojo dinamiko, nepopustljivostjo, agresivnostjo in tekom z veliko pljučno zmogljivostjo. Na desnem krilnem položaju je bil dejansko jeziček na tehtnici v sicer odlično delujočem orkestru. Kar presenetljivo za fanta, ki v mlajših kategorijah ni zaslovel z občutkom za gole in asistence. Zdaj je v tednu dni zabil en gol ter zbral asistenco in pol, skratka, bil je izstopajoči posameznik.
Moštvo za vrh lestvice
»Golov ali asistenc prej ni bilo, ker sem bil zadnji zvezni igralec. V sredini se tudi sicer najbolje znajdem, ne glede na zdajšnje predstave na krilnem položaju. Ta preobrazba, in ne samo moja, kaže na našo moč in posrečeno selekcijo. Širina in igralna raznovrstnost, zaradi katere nas lahko trener uporablja na različnih položajih, nas delata močnejše in boljše. Ne bom nadut, če bom rekel, da imamo moštvo za vrh lestvice. Imamo kakovost v posameznikih in moštvu z odličnim vzdušjem, ki je že dlje skupaj. Gotovo je zelo pomembno, da se med seboj poznamo ter smo na igrišču povezani in uigrani. Mislim, da bomo spomladi želi sadove, ker nismo pretirano posegali v igralski kader. Ne nazadnje smo še vedno na dveh frontah in tudi uvrstitev v Evropo ni tako oddaljena,« je strokovno in s samozavestjo izkušenega moža pojasnil mladi reprezentant, ki izhaja iz sanjskega domžalskega rodu.
Vprašanje, ali bi se lahko Domžalčani znova najresneje potegovali za naslov prvaka, če bi ostala še Tamar Svetlin in Dario Kolobarić, je pomenljivo. »Tu sta še Žiga Repas in Klemen Mihelak. Mislim, da bi v letu, dveh imeli realne možnosti, če bi ostali skupaj,« je prepričan o velikem potencialu moštva maturant bežigrajske tehniške gimnazije, ki ima za seboj nenavadno nogometno pot. »Vse se je začelo v vrtcu, nato na ulici s prijatelji, potem v črnuškem klubu. Ne da bi me kdo od domačih usmerjal ali silil. Tudi pri Olimpiji sem bil, a sem presodil, da je za moj razvoj bolje, če grem v Domžale,« je presenetil fant, ki je hitro prevzel odgovornost, četudi ima v očetu Bojanu, materi Katji in starejši sestri Lauri trdno oporo in podporo.
