Reportaža: Pogi ob cesti očaral Slovence in njihove zahodne sosede

Primož Roglič je imel lani Višarje, Tadej Pogačar letos Monte Grappo. To sta bila navijaška vrhunca zadnjih dveh Girov s slovenskima šampionoma. Oba sta imela močan združevalni učinek, le da je imel lanski večji nacionalni, letošnji pa globalni naboj. Rogla je združil navijaško Slovenijo, Pogi svetovno kolesarsko nacijo.

Na Višarjah je bilo pred letom dni težko opaziti še kakšno drugo zastavo v morju slovenskih trobojnic. Teh tudi tokrat ni manjkalo, vendar so se bolj pomešale med barve kolesarskih »združenih narodov«. Kajpak so pri tem največjo konkurenco slovenskim delali italijanski nacionalni simboli, smo le na njihovem Giru, na katerem so prvič kolesarja iz vzhodne sosede vzljubili skoraj tako, kot da bi bil njihov.

Že na predvečer sta se v kampu streljaj od vznožja vzpona združila dva navijaška tabora, ljubljansko-gorenjski in italijanski iz Bergama. Šlo je za skupino mladih moških, ki so pripravili fantovščino na Giru in bodoči ženin je nosil rožnato majico ter skandiral Pogačarjevo ime. Naslednji dan smo ga videli, kako je moral v taisti opravi na Monte Grappo nositi križ, da bi dobil občutek, kaj ga čaka, potem ko bo dahnil usodni »da«.

Proslavljali napovedano zmago

Slovenski navijači so se takrat tudi potili, ko si šli proti vrhu peš ali na kolesih, so pa imeli slajše skrbi. Vedeli so, da bo njihov ljubljenec dobil Giro, nekateri so vnaprej vedeli tudi, da bo Pogačar dobil tudi 20. etapo. »Pogi bo zmagal, mi to vemo, že proslavljamo zmago. Vzdušje je odlično, zdaj ga bomo dvignili,« je povedal najbolj glasen iz družbe iz Tacna, Pirnič in Vikrč, kjer so prostori nekdanjega Pogačarjevega kluba KD Rog. Žan, Tine, Matic, Marko, Lojze in Andraž so imeli notranje informacije, med njimi je bil tudi svak Pogačarjevega mehanika Boštjana Kavčnika.

Šlo je za izkušene športne navijače in športnike, ki v kajakaškem Tacnu ne le navijajo, temveč tudi veslajo. Vsak zase so povedali, kje vse so že bili in kam bodo še šli. Bili so že na Touru, na Višarjah, v Goriških brdih, ko je bil tam Giro, in letos kajpak sledi še Francija in cilj boja za rumeno majico v Nici.

Če je uspelo Tadeju, lahko tudi meni

»Lani je bila na Višarjah celotna naša družina, tudi žena in hčerka, vzdušje je bilo izjemno tudi zaradi bližine Slovenije. Zdaj smo morali iti malo dlje, a je kljub temu tudi to prava slovenska etapa,« je rdečo nit prevzel še en izkušen kolesarski popotnik Uroš Prevc iz Kranja, medtem ko sta se s sinom Otom pripravljala na vzpon na Monte Grappo.

Zanj sta bila vrhunsko opremljena in pripravljena, oba sta zaprisežena kolesarja, 15-letni Oto je mlajši mladinec pri kranjskem klubu. »Oba sva savčana po duši, a navijava za vse slovenske ase, ker veva, kako se je vse začelo ter koliko je kolesarstvo potrebovalo, da se je prebilo v ospredje zanimanja širše javnosti. Hvala bogu, da je to zdaj priljubljen šport za velike množice. Številni se ob tem sicer ne zavedajo teže sedanjih dosežkov. Star sem bil 15 let, ko sem očeta prepričal, da smo kupili satelitsko anteno in sem lahko spremljal kolesarske prenose. Takrat smo že imeli prve profesionalce, a si nismo mogli zamisliti, da bo kateri od naših kolesarjev posegal po vrhu,« je o slovenski poti na kolesarski svetovni vrh razmišljal Prevc starejši, medtem ko ima mlajši zdaj med rojaki vzornike na najvišji ravni.

»Dobro mi gre, želim biti čim boljši, se prebiti v reprezentanco in med profesionalce. Izjemno je, da imamo Pogačarja lahko za vzornika, če je uspelo njemu, lahko še kakšnemu drugemu mlademu Slovencu. Navijam sicer za vse naše kolesarje, najraje pa imam Pogija, res je izjemen kolesar in zna ravnati z ljudmi,« se širših Pogačarjevih kakovosti zaveda mladi Oto.

Tudi Zasavci za Pogačarja

Ni nam bilo treba daleč, da smo pri navijačih regijsko obdelali dobršen del Slovenije. »Smo veliki kolesarski navijači, sploh Tadeja Pogačarja. Že na 19. etapi smo bili, lepo nas je pralo, a smo vseeno kolesarili, za Tadeja,« je v imenu mešane skupine iz Maribora in okolice ter iz Velenja povedal Alen, ki so mu družbo delali Patrik, Lea, Žan, Kim in Karin.

Navijači iz Tacna, Vikrč in Pirnič so vedeli, da bo Pogačar dobil tudi 20. etapo. FOTO: Miha Hočevar

Med navijači iz KD Grosuplje so bili tudi trije Tratniki. FOTO: Miha Hočevar

Oto in Uroš Prevc iz Kranja sta zaprisežena kolesarja in navijača vseh slovenskih asov. FOTO: Miha Hočevar

Naleteli smo tudi na Rogličeve Zasavce, ki so tokrat pesti stiskali za Pogačarja. »Prihajamo iz Izlak in navijamo za Pogija, oziroma za vse Slovence, kajpak bi tudi za Rogliča, če bi bil tukaj. Redno hodimo na velike dirke, nekoč smo bolj sledili Rogliču, zdaj vsem našim asom,« je povedala Vesna, ki je imela skupaj z Rokom in Srečkom srečo, da so še prejšnji večer dobili prostor tik ob trasi, na katerem so lahko parkirali avtodom.

Več načrtovanja je bilo pri skupini iz KD Grosuplje. »Prišli smo zjutraj, načrtovano pa je bilo od februarja, ko smo se za to odločili na klubskem občnem zboru. Tukaj nas je 17, razporedili smo moči, eni so na cilju, eni v spodnjem delu vzpona, drugi so šli s kolesi na vrh,« je razložil Jure, medtem ko je z Nevenko, Marino, Sonjo in Igorjem pešačil v klanec.

V njihovi družbi so bili tudi trije Tratniki iz Grosuplja s predniki iz Idrije, tako da domnevajo, da imajo sorodstveno vez z Janom Tratnikom, ki so ga na Monte Grappi rojaki tako kot Domna Novaka pozdravljali morda še bolj gromko kot Pogačarja. Za to so imeli vsekakor več časa, saj se jima za razliko od nosilca rožnate majice ni pretirano mudilo v cilj, potem ko sta že opravila svoje delo na tem spet slovenskem Giru.

»Vzdušje je noro, ko se pelješ s kolesom gor, vsi navijajo zate in kričijo: Pogi, Pogi. Takrat misliš, da si del tega Gira. Pogi je kralj, ki je povezal pol Evrope in pol sveta, to je to. Ni nujno, da kolesariš, lahko greš tudi peš, moraš pa imeti slovensko zastavo. Te dni je bilo biti Slovenec v Italiji nekaj najlepšega, hvala Pogi,« so druga za drugo povedale Petra iz Dragočajne, ter Urška in Polona iz Ljubljane.

Kako je Pogačar tudi z deljenjem petk in bidonov najmlajšim ob cestah očaral zahodne sosede, pa je razvidno tudi iz zapisov v Gazzetti dello Sport, pri kateri so na delu videli kolesarskega angela z rožnatimi krili.