NOGOMET
Rusi načrtovali zabavo, grmela valček in polka
Mineva deset let od zadnjega podviga slovenskih nogometašev.
Odpri galerijo
Slovenski reprezentanti so po epski zmagi nad Rusi takole dvignili selektorja Matjaža Keka. FOTO: Tomi Lombar
LJUBLJANA – Novembra 2009 smo spremljali zadnji zgodovinski podvig slovenske nogometne reprezentance. V seštevku je šlo nemara za – skupaj z opravljenim na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki – najodmevnejši uspeh slovenskega športa. Selektor Matjaž Kek in njegovi fantje so zrežirali več senzacij.
Potniki na čarterskem poletu v Moskvo smo polemizirali o najverjetnejšem razpletu prve tekme dodatnih kvalifikacij za SP 2010 med Rusijo in Slovenijo. »Iskreno si želim obratno, a upoštevaje vse dejavnike, ni izključen niti poraz Slovencev z 0:3,« sem zapisal na stavni listek v nasprotju z optimisti na letalu Adrie Airways. To je bil tipičen obračun Davida z Golijatom – po nogometnih, geostrateških in gospodarskih merilih.
Tistega 14. novembra je nogomet zasenčil vse v mogočni federaciji. »Podpisali smo zadnji dokument, nujen za zagon projekta Južni tok, ki je s tem postal vseevropski energetski projekt. A danes je najpomembnejša stvar – nogomet!« je slovenskemu premierju Borutu Pahorju sporočil njegov ruski kolega Vladimir Putin in dodal: »Ruski rek pravi: 'Ne govori hop, dokler ne skočiš!'«
Gostitelj nogometno-političnega srečanja je imel prav. Kot da bi slutil, kaj se bo zgodilo zvečer na Lužnikih. Rusi so nadigrali Slovence, imeli pri rezultatu 2:0 priložnosti za višjo zmago, a končni izid 2:1 je po podaji Roberta Korena postavil – Nejc Pečnik. Malokdo je slutil, kaj bo sledilo štiri dni pozneje pod Kalvarijo. Rusi so bili še vedno prepričani o nastopu na mundialu, a zgodovinski prvi čempionat mira na črni celini jim ni bil usojen. Priprave so opravili vsi – le nogometaši ne. Smetana oligarhov je rezervirala hotelske zmogljivosti na Štajerskem, Rusi so načrtovali razkošno zabavo za 1400 gostov. Mariborsko letališče je v enem dnevu ustvarilo več prometa kot prej v dveh mesecih. Predsednik Dmitrij Medvedjev, prvi mož Gazproma Aleksej Miller, Chelseajev predsednik Roman Abramovič in drugi so pripotovali z zasebnimi letali, slednji s svojim 300-sedežnim boeingom. Rusi so že najeli reprezentančno bazo v Južni Afriki, turistične agencije ponujale aranžmaje …
A Putin in kolega iz moskovskega dnevnika Sport Express (»Če boste prvi zabili gol, bo razpadel ruski sistem, saj nihče ne verjame v senzacijo.«) sta imela prav: v Mariboru sta bila glasna le valček in polka, o kazačoku ni bilo ne duha ne sluha. Namesto Andreja Aršavina in drugih zvezdnikov angleške premier league sta blestela podajalec Valter Birsa in strelec gola Zlatko Dedić. Milivoje Novaković je bil prvi topničar kvalifikacij, a strelski pohod Slovencev v skupini s Poljsko, Češko, Slovaško, Severno Irsko in San Marinom je začel in končal Dedić – 6. septembra 2008 v Wroclawu in 18. novembra 2009 v Mariboru.
NZS pod vodstvom Ivana Simiča in reprezentanca A sta si razdelila približno osem milijonov evrov nagrade, a Slovenci so v resnici državo obogatili bolj kot s plačilom nekaj milijonov evrov davka. Tudi pozneje, ko je v Južni Afriki trepetal za usodo ZDA celo njen predsednik Bill Clinton, Angleži pa so se minimalne zmage nad Slovenci veselili kot otroci, so kapetan Koren in druščina blažili stiske v prenekateri slovenski družini, tedaj prizadeti zavoljo ekonomske krize v majhnem odprtem gospodarstvu.
Potniki na čarterskem poletu v Moskvo smo polemizirali o najverjetnejšem razpletu prve tekme dodatnih kvalifikacij za SP 2010 med Rusijo in Slovenijo. »Iskreno si želim obratno, a upoštevaje vse dejavnike, ni izključen niti poraz Slovencev z 0:3,« sem zapisal na stavni listek v nasprotju z optimisti na letalu Adrie Airways. To je bil tipičen obračun Davida z Golijatom – po nogometnih, geostrateških in gospodarskih merilih.
Tistega 14. novembra je nogomet zasenčil vse v mogočni federaciji. »Podpisali smo zadnji dokument, nujen za zagon projekta Južni tok, ki je s tem postal vseevropski energetski projekt. A danes je najpomembnejša stvar – nogomet!« je slovenskemu premierju Borutu Pahorju sporočil njegov ruski kolega Vladimir Putin in dodal: »Ruski rek pravi: 'Ne govori hop, dokler ne skočiš!'«
Gostitelj nogometno-političnega srečanja je imel prav. Kot da bi slutil, kaj se bo zgodilo zvečer na Lužnikih. Rusi so nadigrali Slovence, imeli pri rezultatu 2:0 priložnosti za višjo zmago, a končni izid 2:1 je po podaji Roberta Korena postavil – Nejc Pečnik. Malokdo je slutil, kaj bo sledilo štiri dni pozneje pod Kalvarijo. Rusi so bili še vedno prepričani o nastopu na mundialu, a zgodovinski prvi čempionat mira na črni celini jim ni bil usojen. Priprave so opravili vsi – le nogometaši ne. Smetana oligarhov je rezervirala hotelske zmogljivosti na Štajerskem, Rusi so načrtovali razkošno zabavo za 1400 gostov. Mariborsko letališče je v enem dnevu ustvarilo več prometa kot prej v dveh mesecih. Predsednik Dmitrij Medvedjev, prvi mož Gazproma Aleksej Miller, Chelseajev predsednik Roman Abramovič in drugi so pripotovali z zasebnimi letali, slednji s svojim 300-sedežnim boeingom. Rusi so že najeli reprezentančno bazo v Južni Afriki, turistične agencije ponujale aranžmaje …
Od Wroclawa do MariboraSeptembra 2008 so tekmo na Poljskem začeli Handanović, Brečko, Cesar, Šuler, Ilić, Komac, Koren, Šišić, Kirm, Dedić in Novaković, v dvoboj z Rusi (novembra 2009) pa je obakrat krenila standardna enajsterica Handanović, Jokić, Cesar, Šuler, Brečko, Kirm, Koren, Radosavljević, Birsa, Dedić, Novaković.
A Putin in kolega iz moskovskega dnevnika Sport Express (»Če boste prvi zabili gol, bo razpadel ruski sistem, saj nihče ne verjame v senzacijo.«) sta imela prav: v Mariboru sta bila glasna le valček in polka, o kazačoku ni bilo ne duha ne sluha. Namesto Andreja Aršavina in drugih zvezdnikov angleške premier league sta blestela podajalec Valter Birsa in strelec gola Zlatko Dedić. Milivoje Novaković je bil prvi topničar kvalifikacij, a strelski pohod Slovencev v skupini s Poljsko, Češko, Slovaško, Severno Irsko in San Marinom je začel in končal Dedić – 6. septembra 2008 v Wroclawu in 18. novembra 2009 v Mariboru.
NZS pod vodstvom Ivana Simiča in reprezentanca A sta si razdelila približno osem milijonov evrov nagrade, a Slovenci so v resnici državo obogatili bolj kot s plačilom nekaj milijonov evrov davka. Tudi pozneje, ko je v Južni Afriki trepetal za usodo ZDA celo njen predsednik Bill Clinton, Angleži pa so se minimalne zmage nad Slovenci veselili kot otroci, so kapetan Koren in druščina blažili stiske v prenekateri slovenski družini, tedaj prizadeti zavoljo ekonomske krize v majhnem odprtem gospodarstvu.
