Selektor Adžić popeljal rokometašice na OI: Še žena je zajokala

Ko je Dragan Adžić drugega aprila 2021 postal selektor ženske rokometne reprezentance, je takoj dejal, da je njegov cilj uvrstitev na olimpijske igre. Malokdo ga je vzel resno. V nedeljo je naše rokometašice popeljal v Pariz in to po zmagi proti reprezentanci, s katero je požel največje uspehe.

Sredi slavja v Ulmu je bil 54-letni Črnogorec najbolj miren med vsemi, ker je bila njegova sezona s Krimom Mercatorjem v ligi prvakinj slabša od pričakovanj, je bila uspešnost njegove slovenske zgodbe bolj ali manj odvisna od ene same tekme. Medtem ko so njegova dekleta plesala v lokalu ob Donavi, se je njemu odvalil velik kamen od srca.

Njegove varovanke so ga poslušale. FOTO: Damir Senčar/kolektiff

Rokometašice so bile psihološko močne. Je to plod vse podpore, ki ste jo imeli na pripravah, ne nazadnje ste imeli tudi dve srečanji s športno psihologinjo Saro Isaković, srebrno plavalko z OI 2008?

»Delali smo načrtno, pred domačim eurom 2022 in lanskim SP smo imeli sestanke z Urško Žolnir, zlato olimpijko v judu. Po dveh težkih porazih s Francijo v kvalifikacijah za EP smo čutili potrebo, da dodamo profesionalko, kakršna je Sara Isaković. Tudi mene je navdušila s karizmo, pristnostjo in vodstvenimi sposobnostmi. Igralke so se fenomenalno odzvale po dveh seansah z njo. Kontakt se je nadaljeval tudi v teh dneh. Skrivnost je v detajlih in verjamem, da so ravne takšne stvari jeziček na tehtnici nagnile na našo stran v ključnih trenutkih.«

Kako vam je bilo voditi tekmo proti reprezentanci iz domovine?

»Ni bilo lahko. Vesel sem, kako so vsi iz Črne gore dostojno sprejeli poraz. Ni bilo nobenih zamer ali očitkov. Vsa ta leta sem dal vse za svojo Črno goro, kot selektor Slovenije pa sem naredil vse za zmago. To sta moji deželi.«

Znova ste zapeli obe himni. V Parizu vas čaka še vsaj pet tekem, Zdravljica vam bo počasi zlezla pod kožo, mar ne?

»Zares mi je padla na dušo. Himne so večinoma zelo bojevite, tudi črnogorska, in prav lepo je, ker je slovenska tako miroljubna in plemenita. Takšne bi morale biti vse, potem bi bilo na svetu malo več miru.«

Pred OI boste imeli skoraj mesec dni priprav. Dekleta so že rekla, da jih ne zanima Coubertinovo načelo, ampak da želijo v Parizu tudi zmagovati. Kaj je potem naslednji cilj?

»Zdaj sanjam o četrtfinalu olimpijskih iger, ko prideš tja, se v 60 minutah odloča o tem, ali se boš boril za kolajne. Mislim, da smo lahko kos vsakemu tekmecu.«

Govorili ste, da je uvrstitev na OI nagrada za vse generacije in vseh ljudi, ki so kdaj delovali v slovenskem ženskem rokometu. Lepo je bilo tukaj videti Marto Bon, Anjo Frešer, Dejo Ivanović, Branko Zec, Branko Mijatović. Verjetno je tudi energija legend, ki niso dočakale olimpijskega nastopa, dodala svoj kamenček v mozaiku.

»Te in še mnoge druge so osebe iz šampionskega testa, vedo, kako se osvajajo lovorike. Njihova prisotnost je bila zares neprecenljiva. Mnogi so se smejali, ko sem prvič omenil olimpijske igre, one pa so kot rojene zmagovalke verjele v to pot.«

Kapetanka Ana Gros je bila razočarana, ker turnirja v Ulmu ni prenašala nobena slovenska televizija, kako komentirate?

»Zelo mi je žal, da se je to zgodilo. Še posebej za dober milijon Slovenk, ki niso mogle videti te slovenske ženske moči. Upam, da se ne bo ponovilo. Šport je največji ambasador Slovenije, ki je športna velesila. Vsak dan se čudim, ko slišim za nov uspeh v športu, za katerega nisem prej niti slišal. Slovenski šport si zasluži veliko več spodbude in predvsem finančne podpore.«

Že tri leta ste oddaljeni od družine, kako je žena Timea sprejela, da vas tudi to poletje ne bo veliko videla, pa fanta, ki trenirata rokomet v Črni gori?

»Žena ni jokala, ko sem imel uspehe s Črno goro, a danes, ko sem jo poklical, je. Ni preprosto, fanta rasteta, čas beži. A takšen je moj posel. Morda bo prišla družina vsaj na Roglo, ko bomo julija imeli priprave na OI.«