NOGOMET
Simonov raj je lahko hitro pekel
Kek ni bil boter Rožmanovega prihoda na trenerski stolček Rijeke.
Odpri galerijo
Bo Simon Rožman dočakal kratke rokave v Kvarnerskem zalivu? FOTO: Jure Eržen
LJUBLJANA – »Ne bo dočakal kratkih rokavov,« je le ena od zbadljivk na račun Simona Rožmana, ki na Reki že doživlja drugo in precej bolj neprijetno stran trenerskega poklica v tujini. Domači strokovnjaki teoretiki, komentatorji pred televizijskimi zasloni ali za računalniškimi tipkovnicami so kot morski psi čakali na njegov spodrsljaj.
V tednu dni je Rijeka pod njegovo taktirko prejela dve hudi zaušnici. Kljub porazu z 2:3 v Osijeku je bila slavonska bolj boleča od Dinamove čez teden dni na Rujevici z 0:5.
Zagrebški plavi so razred zase na Hrvaškem, Osijek je ob Hajduku tekmec za drugo mesto, ki v tej sezoni prinaša kvalifikacije za ligo prvakov. Tudi morebitne milijone, ki jih v hrvaškem nogometu v primerjavi s slovenskim ne manjka, a jih še vedno ni preveč. Razlika je očitna. Dinamov proračun znaša 40 milijonov evrov, Mariborov manj kot 10. Hajdukov, Osijekov in Rijekin se suka od 12 do 15 milijonov evrov.
Rožman je konec septembra stopil v velike čevlje Igorja Bišćana, ki je prevzel hrvaško selekcijo do 21 let. Bivši Olimpijin trener je imel dobre rezultate, a nikakršne podpore pri navijaški skupini Armada, zato je odstopil. Zagrebčanu ni oprostila grehov iz preteklosti, ko je v Dinamovem dresu z dvignjenim sredincem in prijemanjem za moškost izzival reške privržence na tekmah na Kantridi.
Rožman je preživel prvo krizo, če bi drugo, bi bil rojen pod srečno zvezdo. Čeprav Mišković ne velja za revolveraša, marveč za spretnega in premišljenega moža (poslovneža), bo težko odbijal napade opozicije, javnosti in tudi brezposelne domače stroke. Ta je vendarle najbolj nevarna trenerju z laptopom, kakršen je še en neprijeten vzdevek za Slovenca, ki je pri Domžalah deloval brez resnega pritiska okolja, navijačev in tudi vodstva kluba. Rožman pa na Reki za uveljavitev napadalnega nogometa potrebuje tisto, česar nima – čas in srečo.
V tednu dni je Rijeka pod njegovo taktirko prejela dve hudi zaušnici. Kljub porazu z 2:3 v Osijeku je bila slavonska bolj boleča od Dinamove čez teden dni na Rujevici z 0:5.
Zagrebški plavi so razred zase na Hrvaškem, Osijek je ob Hajduku tekmec za drugo mesto, ki v tej sezoni prinaša kvalifikacije za ligo prvakov. Tudi morebitne milijone, ki jih v hrvaškem nogometu v primerjavi s slovenskim ne manjka, a jih še vedno ni preveč. Razlika je očitna. Dinamov proračun znaša 40 milijonov evrov, Mariborov manj kot 10. Hajdukov, Osijekov in Rijekin se suka od 12 do 15 milijonov evrov.
Rožman je konec septembra stopil v velike čevlje Igorja Bišćana, ki je prevzel hrvaško selekcijo do 21 let. Bivši Olimpijin trener je imel dobre rezultate, a nikakršne podpore pri navijaški skupini Armada, zato je odstopil. Zagrebčanu ni oprostila grehov iz preteklosti, ko je v Dinamovem dresu z dvignjenim sredincem in prijemanjem za moškost izzival reške privržence na tekmah na Kantridi.
Prvo krizo je še preživel
Izbira Rožmana je bila zelo nenavadna. Slovenski selektor Matjaž Kek, ki je v dobrih petih letih na Reki pustil neizbrisljiv pečat, zavrača namige, da bi imel prste vmes pri Simonovem prihodu na Rujevico. Lani je Rožman zavrnil vabilo z Reke. Alfa in omega kluba predsednik Damir Mišković (tudi tesen Kekov prijatelj) in njegova desna roka športni direktor Srećko Jurišić sta presenetila zato, ker je Rožmanova trenerska filozofija povsem nasprotujoča Bišćanovi ali Kekovi. Simon je vendarle napadalec, medtem ko je Kek pragmatično previden trener, Bišćan pa bunkeraš.Rožman je preživel prvo krizo, če bi drugo, bi bil rojen pod srečno zvezdo. Čeprav Mišković ne velja za revolveraša, marveč za spretnega in premišljenega moža (poslovneža), bo težko odbijal napade opozicije, javnosti in tudi brezposelne domače stroke. Ta je vendarle najbolj nevarna trenerju z laptopom, kakršen je še en neprijeten vzdevek za Slovenca, ki je pri Domžalah deloval brez resnega pritiska okolja, navijačev in tudi vodstva kluba. Rožman pa na Reki za uveljavitev napadalnega nogometa potrebuje tisto, česar nima – čas in srečo.
