Skok za rumeno majico mimo olimpijskih skakalnic

Zadnji teden dirkanja na Touru se je začel z dobrimi novicami za slovenske ljubitelje kolesarstva. Prireditelji so potrdili, da v karavani ob 785 opravljenih testih ni bilo niti enega primera okužbe s koronavirusom, tako da bo o razpletu dirke odločalo le to, kdo bo močnejši na kolesu. Ta čas pa na obzorju ni nikogar, ki bi lahko strl Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Lep je bil tudi pogled na seznam največjih zaslužkarjev na dirki doslej. Največ je v sklad za svoje moštvene kolege prispeval Pogačar, ki je z dvema etapnima zmagama in nošenjem bele majice najboljšega mladega kolesarja doslej zaslužil 35.720 evrov. Roglič je na tem seznamu na 5. mestu z 28.270 evri. A prvi zaslužkar in junak dirke bo tisti, ki bo v Parizu osvojil rumeno majico in za nagrado prejel pol milijona evrov (drugouvrščenemu in njegovi ekipi pripada 200.000 evrov). Ta čas še vedno najbolje kaže Rogliču, ki ima pred 21-letnim rojakom 40 sekund prednosti. Zdi se dovolj, vendar tudi ne ob pogledu na današnjo kraljevsko 17. etapo in morda odločilni obračun za rumeno majico. Na 170 km dolgi poti, ki se bo začela v Grenoblu, bosta samo dva kategorizirana vzpona, vendar oba peklenska, oba sta ekstra kategorije. Najprej v kolesarskem svetu že dobro znani prelaz Madeleine, na katerega v prvih štirih kilometrih vodi cesta z naklonom več kot 10 odstotkov, skupaj pa je ta klanec, ki se konča na višini 2000 metrov, dolg kar 17,1 km pri povprečnem naklonu 8,4 odstotka.

Neznani vrh dirke

Nato sledi še posladek, Col de la Loze, ki je prvič del Toura in je letos tudi vrh dirke pri višini 2304 metre. Tu karavano čaka kar 21,5 km vzpenjanja s povprečnim naklonom 7,8 odstotka. Do letošnjega junija je bila ta cesta iz Méribela prevozna le do višine 1800 metrov, kdor je prej opravil ogled trase, ne ve, kaj ga čaka v zadnjih sedmih kilometrih. Tu pa je kar nekaj izjemno zahtevnih odsekov, na 18. in 19. kilometru povprečni naklon znaša 11 odstotkov, najstrmejši deli pa dosegajo kar 20 odstotkov naklona. Tudi zadnja dva kilometra in pol nista preprosta z naklonom blizu 10 odstotkov. Če lahko Pogačar kje napade, je to tukaj, morda pa bo posebno navdihnjen nekdanji smučarski skakalec Roglič, karavana bo šla na tem vzponu mimo skakalnic, ki so gostile tekme na zimskih olimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu. Za slovo od Alp bo nato na vrsti še 18. etapa (Méribel–La Roche-sur-Foron, 175 km) s petimi kategoriziranimi vzponi. Najbolj nevaren bo zadnji na Glieres, dolg le 6 km, vendar izjemno strm, s povprečnim naklonom 11,2 odstotka. Kdor se bo tukaj odločil za napad, bo moral imeti dovolj moči, da v ospredju ostane še 32 km do cilja. To bo etapa, ki bo postavila izhodišča za odločilno etapo, sobotno 36,2 km dolgo gorsko vožnjo na čas. »Pred nami je zelo zahteven dan, ogledali smo si traso, vemo, kaj nas čaka, dobro smo pripravljeni. Pozorni bomo na nevarne tekmece, Pogačar pa je najnevarnejši, vseskozi ga bomo imeli na očeh. Vendar je tudi Primož zelo samozavesten, še vedno ima dobre noge, prepričani smo, da lahko odgovori na napade,« je pred kraljevsko etapo dejal športni direktor pri Rogličevi ekipi Jumbo Visma Frans Maassen. »Osredotočen moram biti le nase, le na to imam vpliv, moram biti v pravem položaju in se boriti po najboljših močeh. Rumena majica je tista, ki jo hočejo nositi vsi, zelo ponosen sem nanjo in dal bom vse od sebe, da bom v njej tudi v Parizu. Zdaj šteje vse, noge, glava, zaupanje in podpora ekipe,« je popolno mobilizacijo za rumeno majico napovedal Roglič.