Slovenci so Francozom vzeli praznik

Na dan Bastilje ni bilo slovenske kolesarske revolucije, je pa bilo sporočilo kraljevske 12. etape jasno. Kralj Toura zadnjih dveh let Tadej Pogačar tekmovalno še ni mrtev, na vzponu na prelaz Granon, na katerem je prvič v karieri izgubil rumeno majico, je imel samo slab dan. Pogi se je na slovitem Alpe d'Huezu, na katerem ga je tako kot druge štiri Slovence na dirki vzpodbujala nepregledna množica rojakov, vrnil v igro. Ni pa še razrešil glavne uganke za zadnji teden dirke: kako streti Jonasa Vingegaarda.

Pre etapi so si pri ekipi UAE razbijali glave s tem, kaj se je njihovemu dotlej nezlomljivemu kapetanu zgodilo na Granonu, na katerem je 5 km pred vrhom omagal in Vingegaardu predal vodstvo z zajetno prednostjo 2:22. Predvsem pa jih je skrbelo, kaj se bo zgodilo, ko se bo treba podati na še tri zahtevne alpske klance. Če bi se trenutki Pogačarjeve slabosti na Galibierju, Croix de Feru in Alpe d'Huezu nadaljevali, bi mu danski tekmec po nokdavnu v 11. etapi tu gotovo zadal udarec za nokavt.

Pogačar si je opomogel

Vendar si je Pogačar opomogel, kot to zmore le malokdo v kolesarski karavani. Brez težav je prestal tokratno alpsko odisejo, v kateri je imela glavno besedo Vingegaardova ekipa Jumbo Visma. Spet je pokazala, da ji po kolektivni moči na 109. dirki po Franciji ni para. Na prvem vzponu je predse spustila nenevarne ubežnike, med katerimi si je največjo zmago v cestni karieri (na gorskem kolesu je olimpijski prvak) prikolesaril britanski up Tom Pidcock (Ineos), nato pa z narekovanjem ostrega tema zaprla dirko.

Pogačarju ni preostalo nič drugega, kot da čaka na ciljni spektakel na največjem kolesarskem stadionu na svetu, na katerega so jumbovci pripeljali s petimi kolesarji v ospredju. Najprej sta povlekla Wout van Aert in Steven Kruijswijk, na žalost številnih slovenskih navijačev je bil naslednji na vrsti že Primož Roglič. Tu je bilo jasno, da ne bo nič z njegovim napadom na etapno zmago, njegova vloga je bila, da dober kilometer narekuje tempo za kapetana Vingegaarda.

Ta je imel ob sebi še Seppa Kussa, ko se je Pogačar naveličal čakanja. Okoli 4,5 km pred ciljem, kjer je bilo zbranih največ slovenskih navijačev, je prvič močno pospešil in kot že ničkolikokrat na tej dirki se je izkazalo, da Vingegaard in on premoreta prestavo več kot tekmeci. Ostala sta sama, vendar se Slovenec ni mogel znebiti trdoživega Skandinavca. Zato je odnehal in dovolil, da se jima je spet pridružil zadnji zmagovalec Alpe d'Hueza Geraint Thomas (2018).

Šampion s Klanca pri Komendi je 2,5 km pred koncem ponovil vajo in izplen je bil enak. Kljub temu ni odnehal, poskusil je še v zadnjih metrih, a Vingegaard je imel dovolj moči, da je odgovoril na njegov šprint.

Plačal za neumnost

»Na tem Touru se bo težko ponovila moja kriza z Granona. Bil sem neumen, ker sem sledil vsem napadom, na Galibierju sem se počutil zelo dobro, preveč sem razmetaval z energijo, kar sem plačal na ciljnem vzponu,« se je Pogačar najprej ozrl k padcu dan prej, nato pa spregovoril o morebitnem ponovnem vzponu na vrh. »Spet sem imel prave noge, vendar nisem napadel s stoodstotno, saj sem imel v glavi še vedno dogodke iz dneva prej. Mi je pa to dalo samozavest za naslednji teden, še bom poskušal,« spektakel v Pirenejih napoveduje Pogačar.

Po navijaškem vzdušju bo stežka presegel dogajanje na Alpe d'Huezu, ki sta ga orisala Matej Mohorič in Jan Tratnik. »Ne vem, če je še kdo v Ljubljani, tukaj je bilo več Slovencev kot med dirko po Sloveniji na Veliki planini,« je povedal Moho. »Čeprav imajo Francozi praznik, smo jim ga vzeli. Neverjetno je bilo, zahvaljujem se vsem, čim več ljudem sem želel pomahati in jih pozdraviti, upam, da mi kdo ne zameri, če mu nisem pomahal. Bravo, Slovenija,« je dodal Syuk. Za slovenska člana ekipe Bahrain Victorious prihajajo dnevi, na katere sta čakala. Pred karavano so tri etape, pisane na kožo ubežnikom.