Slovenski rokometaši: kritike jih le še dodatno podžigajo

Borut Mačkovšek je eden od najpomembnejših mož v slovenski rokometni reprezentanci, ki je na 16. evropskem prvenstvu v Nemčiji premagala Ferske otoke in zmlela Poljake z 32:25 ter se že uvrstila v glavni del. Nocoj ob 20.30 igralce Uroša Zormana čaka derbi skupine D.

Če bodo v Berlinu ugnali še Norvežane, bodo na vlak v Hamburg vzeli dve veliki točki in postali resni kandidati za polfinale. Mačkovšek, z 204 cm naš najvišji mož, je prepričan, da lahko padejo tudi Vikingi.

Slovenski rokometaši so se že uvrstili v glavni del evropskega prvenstva v Nemčiji. FOTO: Annegret Hilse, Reuters

Norvežani so presenetljivo izgubili točko proti Ferskim otokom in še nimajo vozovnice za Hamburg. Je to dobro ali slabo za vas?

»Zavedamo se, da jim teče voda v grlo, zanje je to najpomembnejša tekma, ki pa jim bo prinesla tudi pritisk. Mi smo samozavestni in verjamemo, da jih lahko premagamo. Ferci so nam pokazali, kako se jih lotiti. Zdaj se je videlo, da na prvi tekmi nismo igrali slabo, ampak da so Ferski otoki resna reprezentanca, ki so jo vsi neupravičeno podcenjevali. Tokrat bo seveda težko, če pa bomo ohranili tako visoko raven igre v obrambi, je vse mogoče.«

Glede obrambe je bilo nekaj skrbi, Matej Gaber ni mogel z vami, odpadel je Nik Henigman, Blaž Blagotinšek pa je imel težave s prstom. Kljub temu se je nekako sestavil osrednji blok, kako ga komentirate?

»Blagi je – hvala bogu – zdrav. Proti Poljski sva odigrala vrhunsko tekmo. Saj smo jo vsi, ampak ko je sredina močna, potem tudi vse drugo deluje.«

Krivično bi bilo z vami govoriti zgolj o obrambi, pomembno vlogo imate tudi v napadu. Proti Poljski ste sprožili pravi projektil. Vsa dvorana je bila navdušena, nato pa se je izkazalo, da ste zadeli zunanji del mreže. Ste tudi vi mislili, da je zadetek?

»Bil sem prepričan, da je bil gol. Pogled mi je zastiral poljski blok, zaslišal pa sem zvok, kakor da je žoga notri. Tudi s tribun sem zaslišal vzklike. Potem ko sem v hotelu pogledal posnetek, se je izkazalo, da sem zadel zadnjo vratnico pri mreži. Škoda, a nič za to. Pa drugič.«

Selektor Zorman je izgubil glas. Včasih bi vas to celo veselilo, zdaj je verjetno drugače ...

»Včasih bi mi to morda res ustrezalo. No, ravno včeraj, ko bi nas lahko pohvalil, mislim, da nas je tudi hotel, mu je zmanjkalo glasu. Kot zakleto. Prav rad bi ga slišal.«

V Mercedes-Benz Areni je bilo fantastično vzdušje, dvorana razprodana. Na drugi tekmi smo dobro slišali tudi slovenske navijače, koliko vam to pomeni?

»Hvala vsem, ki so prišli. To nam pomeni ogromno. Vedel sem, da bo v Nemčiji tako, to je rokometni narod.«

Ves čas vas spremlja dvom iz domovine. Kritike so deževale že med pripravami, tudi zdaj jih je precej kljub dvema zmagama. Zorman pravi, da mu je vseeno, kaj si misli okolica, pomembno mu je le, kako deluje reprezentanca. Se strinjate?

»Že leta in leta je enako. Če bi brali komentarje in se obremenjevali s tem, kaj ljudje pišejo po raznih forumih in družabnih omrežjih, bi se lahko samo zaprli v sobo in nehali igrati rokomet. Starejši igralci smo se nehali s tem ukvarjati že dolgo nazaj. Vemo, kako je pri nas. Ko izgubljaš, ni v redu, ko zmaguješ, tudi ni v redu, vedno nekaj najdejo. Kapo dol vsem, ki so naredili tako dolgo pot, da so prišli sem in verjamejo v nas.«

Sobo si delite z mladim Stašem Jovičićem. Zanimiva kombinacija. Tudi on je tako kot vi vedra, včasih tudi prikupno zmedena oseba, mar ne?

»Odlično delujeva. Staš je krasen dečko. Jaz izkoriščam pravilo v reprezentanci, da mora mlajši vse postoriti. Lepo je vzgojen, nikdar mu nič ne predstavlja težave. Rečem mu: 'Staš, pojdi po vodo, prinesi obleke.' Res ga moram pohvaliti. Navsezadnje me je on spomnil, da moram iti klepetat z novinarji. Zaradi tega ste me morali čakati, za kar se opravičujem.«