Španski stroj bi lahko mlel kot pred desetletjem
O tem, da Španija že dolga desetletja sodi med nogometne velesile, ne dvomijo niti tisti, ki bolj bežno spremljajo utrip najbolj razširjene športne igre. A kako naj bo drugače, če sta v tej deželi doma Real Madrid in Barcelona, pa tudi Atletico Madrid, Valencia, Athletic Bilbao in posledično cela paleta odličnih nogometašev? In za povrh še reprezentanca, ki je zlato dobo preživela pred dobrim desetletjem, zdaj pa se je po tistem euru 2012 vrnila na vrh. Tokrat na nemških stadionih v zelo prepričljivi podobi.
Med letoma 2012 in 2024 se je na nogometnem zemljevidu stare celine dogajalo marsikaj. Svoje trenutke ponosa in slave so doživljali Nemci, Portugalci, Italijani, Hrvati in še najbolj vidno Francozi, svetovni prvaki pred šestimi leti in nato še na naslednjem mundialu finalisti. Messijeva Argentina je bila takrat za njih le premočna. In prav francoska vrsta je pripotovala letos v Nemčijo kot ena najbolj resnih kandidatk za lovoriko, strokovnjaki in navijači so jo v boju za vrh pogosteje omenjali kot Špance, pri katerih je predvsem novi val nogometašev predstavljal uganko, češ kako bo deloval na veliki sceni proti izkušenejšim tekmecem.
Uganke zdaj ni več, Španija je suvereno, da bolj že ne bi mogla, s sedmimi zmagami v vseh sedmih nastopih (!) drvela k lovoriki in jo na koncu tako tudi osvojila. In vsaj navidezno je imela težjo pot do končnega cilja kot njena nasprotna ekipa v finalu Anglija, pred njo je morala v četrtfinalu izločili domačo Nemčijo, nato pa še v münchenskem polfinalu omenjeno Francijo. Angleška transverzala prek Švice in Nizozemske naj bi bila vendarle za eno stopnjo bolj prijazna. In za povrh že po tistem, kar je bilo videti na igrišču, je četa selektorja Garetha Southgata proti Švicarjem trepetala nad robom prepada, tudi z Nizozemsko bi se ji zgodba lahko drugače razpletla.
Williams in Yamal
In Španija? Predvsem gostitelji tega zanimivega eura so še nekaj dni po koncu razburljivega četrfinalnega večera z zdajšnjimi prvaki razpredali, da je bila domača vrsta opeharjena za nedosojeno enajstmetrovko, a obenem tudi pozneje priznali, da se je izbrana vrsta selektorja Luisa de la Fuenteja od prvega dne predstavila v imenitni podobi in tako ob koncu prav zasluženo osvojila svoj evropski naslov št. 4.
Na nedeljski večer so na tribunah mogočnega berlinskega stadiona uživali tudi Xavi Hernandez, Andres Iniesta in David Villa, trije pomembni aduti tiste zlate generacije, ki je Španijo razveselila s tremi zaporednimi lovorikami – evropskim naslovom leta 2008, nato svetovnim dve leti pozneje ter za povrh še enim evropskim v poletju 2012. Bo takšna ponovitev še kdaj mogoča? Tako so se spraševali številni nogometni navdušenci od Baskije, Kantabrije in Asturije do Malage in Jereza na jugu Andaluzije.
Zdaj so dobili odgovor, ta novi rod, čigar osrednja predstavnika sta Nico Williams (»Ko sem zabil gol v finalu, sem si želel, da je to tudi končna odločitev, toda nato smo še trpeli kot živali.«) in najboljši mladi igralec prvenstva Lamine Yamal, očitno napoveduje veličastne zgodbe tudi v prihodnje. In pri zvezi so ponosni, da imajo zdaj na klopi odličnega stratega de la Fuenteja, ki je nasledil Luisa Enriqueja, poraženca proti Maroku v osmini finala mundiala 2022.
4. naslov evropskih prvakov so v Nemčiji osvojili Španci.
