Švicarji mu niso dovolili vrnitve v evropsko KHL
Robert Sabolič razočaran zapustil deželo čokolade, sira in ur Na koncu je z družino pravočasno ušel koronavirusu
Odpri galerijo
Robert Sabolič že vrsto let spada med vodilne slovenske hokejske reprezentante. FOTO: Leon Vidic, Delo
Brez Roberta Saboliča, 31-letnega Jeseničana, bi si v zadnjem desetletju težko predstavljali slovensko hokejsko reprezentanco. Številni spremljevalci risov ga poznajo zlasti v napadalni navezi z Žigo Jegličem in Rokom Tičarjem, a tudi ko je bil brez njiju, tako kot na lanskem SP skupine B v Kazahstanu, je bila njegova vloga zelo pomembna. Pred dnevi se je vrnil iz Švice, bival je ob njeni meji z Italijo in občutil preplah v napadu koronavirusa.
Sezono ste prestali pri moštvu Ambri-Piotte iz kantona, kjer je italijanščina osrednji pogovorni jezik, blizu je meja, kjer se je v Evropi začela mučna zgodba s koronavirusom. Kako ste se tam počutili v zadnjih tednih?
»Občutki so bili mešani. Tam, kjer je dvorana, se pravzaprav dolina konča, tam je svež zrak, vas obkrožajo visoke gore, ni občutka, da bi kdo lahko zbolel. A namestitvenih možnosti ni prav veliko, zato sem z družino tako kot večina soigralcev stanoval v Bellinzoni, prvem večjem kraju od Ambri-Piotte. Dokler ni bilo virusa, nad bivanjem tam nihče ni imel pripomb, a ko si spoznal, da si le pol ure od meje z Italijo in v kantonu z največjim številom okuženih v Švici, nikakor ni bilo več brezskrbnosti.«
Kakšni so bili potemtakem vaši zadnji dnevi v sezoni, v kateri se podobno kot Muršakov Bern vaš klub ni uvrstil v končnico močnega švicarskega prvenstva?
»Iz sedanjega zornega kota je še dobro, da se nismo uvrstili v izločilne boje, smo pa še naprej vadili, po koncu rednega dela smo zbrali 10 dni treninga. Ko je bilo jasno, da druge rešitve ni več, smo se razšli, zaprli dvorano in vsaj tisti, ki nismo tam doma, začeli razmišljati o hitrem odhodu.«
Pa ste že pred tem pri klubu sprejeli kakšne posebne ukrepe glede na posebnosti moštvenega športa in še hitrejšo možnost širjenja virusa?
»Vsi smo se precej pogovarjali o tem, seveda so nas pri klubu nenehno opozarjali na pomembnost razkuževanja rok, pazljivi smo morali biti glede opreme, začeli igrati ob praznih tribunah.«
Kako je bilo nato z vašo vrnitvijo?
»Brez ustreznih papirjev ne bi šlo. Pri klubu so mi namreč uredili ustrezno potrdilo italijanskega ministrstva, da smo lahko nemoteno potovali čez Italijo domov. Ni bilo težav. Pri Benetkah smo zavili proti Vidmu in nato Trbižu. Na mejnem prehodu v Ratečah smo vsi morali iz avta, izmerili so nam telesno temperaturo, in ko je bilo po tej plati vse v najlepšem redu, pot do doma ni bila več dolga.«
Kako se ozirate k sezoni v Švici, v kateri ste doživljali tako vzpone kot padce?
»Večinoma sem kar razočaran. Res. Le zares vnete navijače bom ohranil v lepem spominu, negativno pa me je presenetil odnos v klubu, vodstvo me ni podpiralo, ko bi bilo treba, nekaj časa me ni bilo na ledu zaradi poškodbe, status mi je bil pri trenerju dolgo nejasen, dejansko se nisem dobro počutil. Imel sem res lepo ponudbo za vrnitev v KHL, pa me niso spustili, četudi mi niso ponujali ustrezne priložnosti za igro.«
Kam pa bi se preselili v Rusijo, nazaj v Nižnij Novgorod, kjer ste bili nazadnje?
»Ne, tokrat bi šlo za Kazahstan. Trener Andrej Skabelka, ki me pozna, me je vabil k moštvu Baris iz Nur-Sultana. Žal mi je, da mi v Švici niso odprli vrat za odhod.« Siniša Uroševič
Sezono ste prestali pri moštvu Ambri-Piotte iz kantona, kjer je italijanščina osrednji pogovorni jezik, blizu je meja, kjer se je v Evropi začela mučna zgodba s koronavirusom. Kako ste se tam počutili v zadnjih tednih?
»Občutki so bili mešani. Tam, kjer je dvorana, se pravzaprav dolina konča, tam je svež zrak, vas obkrožajo visoke gore, ni občutka, da bi kdo lahko zbolel. A namestitvenih možnosti ni prav veliko, zato sem z družino tako kot večina soigralcev stanoval v Bellinzoni, prvem večjem kraju od Ambri-Piotte. Dokler ni bilo virusa, nad bivanjem tam nihče ni imel pripomb, a ko si spoznal, da si le pol ure od meje z Italijo in v kantonu z največjim številom okuženih v Švici, nikakor ni bilo več brezskrbnosti.«
Kakšni so bili potemtakem vaši zadnji dnevi v sezoni, v kateri se podobno kot Muršakov Bern vaš klub ni uvrstil v končnico močnega švicarskega prvenstva?
»Iz sedanjega zornega kota je še dobro, da se nismo uvrstili v izločilne boje, smo pa še naprej vadili, po koncu rednega dela smo zbrali 10 dni treninga. Ko je bilo jasno, da druge rešitve ni več, smo se razšli, zaprli dvorano in vsaj tisti, ki nismo tam doma, začeli razmišljati o hitrem odhodu.«
Pa ste že pred tem pri klubu sprejeli kakšne posebne ukrepe glede na posebnosti moštvenega športa in še hitrejšo možnost širjenja virusa?
»Vsi smo se precej pogovarjali o tem, seveda so nas pri klubu nenehno opozarjali na pomembnost razkuževanja rok, pazljivi smo morali biti glede opreme, začeli igrati ob praznih tribunah.«
Kako je bilo nato z vašo vrnitvijo?
»Brez ustreznih papirjev ne bi šlo. Pri klubu so mi namreč uredili ustrezno potrdilo italijanskega ministrstva, da smo lahko nemoteno potovali čez Italijo domov. Ni bilo težav. Pri Benetkah smo zavili proti Vidmu in nato Trbižu. Na mejnem prehodu v Ratečah smo vsi morali iz avta, izmerili so nam telesno temperaturo, in ko je bilo po tej plati vse v najlepšem redu, pot do doma ni bila več dolga.«
Kako se ozirate k sezoni v Švici, v kateri ste doživljali tako vzpone kot padce?
»Večinoma sem kar razočaran. Res. Le zares vnete navijače bom ohranil v lepem spominu, negativno pa me je presenetil odnos v klubu, vodstvo me ni podpiralo, ko bi bilo treba, nekaj časa me ni bilo na ledu zaradi poškodbe, status mi je bil pri trenerju dolgo nejasen, dejansko se nisem dobro počutil. Imel sem res lepo ponudbo za vrnitev v KHL, pa me niso spustili, četudi mi niso ponujali ustrezne priložnosti za igro.«
Kam pa bi se preselili v Rusijo, nazaj v Nižnij Novgorod, kjer ste bili nazadnje?
»Ne, tokrat bi šlo za Kazahstan. Trener Andrej Skabelka, ki me pozna, me je vabil k moštvu Baris iz Nur-Sultana. Žal mi je, da mi v Švici niso odprli vrat za odhod.« Siniša Uroševič
