Tekma v Berlinu, slavje na Krku

MINSK – Slovenska reprezentanca je že kmalu po začetku drugih evropskih iger izboljšala bero zlatih kolajn s tistih prvih, ki so bile pred štirimi leti v Bakuju. Prav na polovici zdajšnjega živahnega tekmovanja v metropoli Belorusije je Slovence na prizorišču v lokostrelstvu posebno razveselila Toja Ellison, simpatična 25-letnica iz Vikrč pri Medvodah. V izjemnem boju za ohranitev mirnih živcev je ugnala vso konkurenco.

Ko smo jo v sredo gledali v pripeki na enem od vadbenih nogometnih igrišč – za te igre so ga preuredili v prizorišče z lokostrelskimi tarčami –, je delovala izjemno zbrano in mirno, verjamemo pa, da je v vsem adrenalinu zaradi boja za stopničke, povrhu je nato stopila na tisto najvišjo, prav gorela. Morala je ohranjati samozavest, a se ob kakšnem uspešnem nizu desetk, torej strelov v sredino tarče, izogibati evforiji. »Res sem uživala v neposrednih dvobojih s tekmicami. Ohranjala sem prednost izbire prvega startnega mesta, tako dvoboj začela in vrgla rokavico izziva, zanimivo je bilo. No, razen tiste sedmice. Ne vem, kdaj sem si nazadnje privoščila takšno nenatančnost,« se je še spomnila svoje edine črne pike v finalu proti Rusinji Nataliji Avdejevi. A ta ni bila usodna in tako je Ellisonova dosegla enega svojih največjih uspehov na dosedanji športni poti.

Z lokom in tarčo tudi na morje

Zdaj nasmejane rjavolaske ni več na prizorišču iger. Že se je preselila v Berlin na preizkušnjo svetovnega pokala. Tam bo končno lahko spet objela svojega moža Bradyja, vrhunskega ameriškega lokostrelca. »On je moj najboljši psiholog, ogromno zaslug ima za moj sleherni uspeh, tako tudi za to zlato kolajno,« se ji je zaiskrilo v očeh. Seveda ji je bilo žal, da partnerja ni bilo v Minsku, takrat je bil še na drugi strani Atlantskega oceana, a tudi čas za skupno proslavo bo še napočil. »Prav kmalu! Po tekmi v Berlinu bo namreč v svetovnem lokostrelskem koledarju napočil mesec brez tekmovanj. To bo ravno pravi čas, da jo z možem ucvreva na otok Krk,« veselo pove, a pripomni: »No, nikar si ne mislite, da bom tam le ležala in brezskrbno plavala v Jadranskem morju. Tudi na počitnice vedno vzamem lok in tarčo ter namenim pozornost treningu.«

Sicer uživa v družbi (»Nimam posebnega konjička, v prostem času pa uživam v druženju in klepetu.«), vedno znova pa se zelo resno loti obveznosti v športu. Žal ji je, da njene discipline, tekmovanja s sestavljenim lokom, še ni na olimpijskem sporedu, a verjame, da nekoč bo. »Upam, da bo sestavljeni lok na sporedu že v Parizu 2024, če ne takrat, pa štiri leta pozneje,« si zaželi in napove, da bo takrat še vedno vztrajala pri svojem športu. Discipline ne bi zamenjala, pa četudi bi s klasičnim lokom lahko že okusila tekmovanje petih olimpijskih krogov. Nad svojim vsakdanom se nikakor ne pritožuje. Ko jo vprašamo, kje je pravzaprav doma, v domačih Vikrčah ali pri svojem možu v Arizoni, v smehu odgovori: »Kje? Kar nekje v zraku ...«