Uspeh s SP 2006 bi bil danes polom

V soboto, 26. t. m., bodo slovenski košarkarji začeli v Okinavi svojo četrto avanturo na svetovnih prvenstvih, proti Venezueli bodo odigrali 23. tekmo na mundialih in lovili 13. zmago. Zanimivo, 26. avgusta 2006, tudi takrat je bila sobota in kulisa prav tako Japonska, se je za reprezentanco končal krstni nastop na SP. V Saitami v predmestju Tokia je izpadla v osmini finala, glavni akterji pa so nastop ocenili kot uspeh. Kako se svet spreminja ...

Ob ognjenem krstu med svetovno smetano je bila slovenska zasedba oslabljena zaradi novih odpovedi Matjaža Smodiša in Aleksandra Vujačića ter poškodbe Erazma Lorbka. Po imenih je bila vendarle zelo močna. V njej je igral Beno Udrih (drugič na velikih tekmovanjih po EP 2001 in pri 24-ih letih hkrati že zadnjič), s šampionskim prstanom je iz San Antonia prispel tudi Rašo Nesterović, Boštjan Nachbar se je ravno preselil iz New Orleansa k New Jerseyju, Primož Brezec je bil član Charlotta. Na najvišji evropski ravni so nastopali Jaka Lakovič, Sani Bečirovič, Uroš Slokar in Sašo Ožbolt, Marko Milić je imel izkušnje z obeh elitnih scen, Goran Dragić pa je odločno trkal na velika mednarodna vrata.

Ob pomoči Gorana Juraka (takrat Cantu) in Željka Zagorca, ki se je iz Domžal odpravljal k ruskemu Ural Greatu, so na Japonskem hitro zašli v težave. V skupini D so iztržili le dve zmagi in se ob enaki beri kot Kitajska in Portoriko uvrstili na tretje mesto za ZDA in Italijo, zadnji je bil Senegal. Po selitvi v Saitamo je bilo hitro konec upanja: Turčija je bila boljša z 90:84.

Kdaj skakati od veselja?

»Slovenija ima v očeh FIBA tako majhen ugled, da je naš dosežek velik uspeh. Ko sem začel reprezentančno pot, smo igrali na Češkem in v Angliji, zdaj ostaja zapisano, da smo nastopili na SP. Naslednji rodovi bodo imeli možnost, da prekosijo našo uvrstitev,« je ocenil Nesterović ob končnem 9. do 16. mestu. Takratne Udrihove besede z današnjega vidika zvenijo že kar sarkastično: »Upam, da bomo nadaljevali skupaj. Če bom zdrav, mi bo v čast igrati za reprezentanco ...«

Nachbar je ubral drugačen ton: »Že lani, ko so vsi skakali od veselja, ker smo v četrtfinalu EP igrali z Nemčijo, sem rekel, da je to nesmiselno. Dovolj imam napovedi, kdo nam ustreza in kdo ne, kdo ima dva visoka igralca in tri nizke ... Uvrstitev med najboljših 16 je uspeh, bo pa ostal grenak priokus.«

Na letošnjem SP (in že veliko prej) bi takšen dosežek pomenil v očeh navijačev pravi polom. Zdajšnja Slovenija ima namreč čudežnega Luko Dončića. Ob večnem filozofskem vprašanju, ali je bolje, da ima moštvo enega izrazito izstopajočega posameznika in skupino marljivih asistentov ali uravnoteženo porazdeljeno kakovost, pa lahko dobimo več različnih odgovorov. A ostaja dejstvo, da ima Aleksander Sekulić na SP 2023 za razliko od Aleša Pipana pred 17 leti enega aduta iz lige NBA, zgolj dva, ki sta v prejšnji sezoni igrala v evroligi (Mika Tobeyja in Klemna Prepeliča), in da mora visoke fante iskati z drobnogledom. Tudi med tujci.