V Luksemburgu je šlo za sabotažo

Olimpijina zapletena in na trenutke tragikomična vsakdanjost v športni in širši javnosti vzbuja vrsto vprašanj, pomislekov, zgražanj, a tudi pomilovanj. Kako umiriti in zgledno izpeljati njeno tranzicijo pod taktirko nemškega poslovneža Adama Deliusa, je uganka predvsem za predsednikovega najtesnejšega sodelavca, izvršnega direktorja Igorja Barišića.

Fiasko v zvezi z vrnitvijo iz Luksemburga je buril duhove in smešil Olimpijino podobo. Ali klub deluje brez repa in glave?

»Lahko bi rekel, da je šlo za sabotažo. Zadoščal bi en sam klic na letališče s pojasnilom, zakaj bo nogometna odprava zamujala, s priložitvijo seznama potnikov. Potem so prihajale še dezinformacije ali popačene iz lastnih vrst, česar si klubska služba za stike z javnostjo ne bi smela privoščiti. Potem so se, kot je že v navadi, nesreče vrstile druga za drugo. Izpostavil bi dva primera: prvi je, da naj ne bi imeli denarja in da nismo plačali letala. Resnica je, da je bilo vse plačano že dva tedna prej, za drugo letalo pa v petek popoldne ni bilo mogoče izpeljati postopka, ker je povezan s plačilom in zapiranjem bank. Ne gre za pet tisoč evrov, temveč za višje zneske, ki zahtevajo drugačne bančne postopke. A bi tudi to bilo mogoče urediti. Agencija, ki je urejala našo pot, je našla čartersko letalo za 53.000 €, čez pet minut je bilo že cenejše, 39.000 €, še nekaj minut pozneje ga ni bilo mogoče več dobiti.«

Organizacijski kaos je težava št. 1 in ne športni del. Kako se boste ali ste se že odzvali?

»Razšli se bomo z vsemi, ki niso opravili svojega dela in so ravnali neodgovorno. Zakaj je do tega prišlo, zato, ker sem verjel prijatelju Mladenu Rudonji. On je pripeljal ljudi, za katere sem mislil, da so pošteni, da imajo radi klub in da vedo, kaj delajo. Na koncu so v 'ekonomatu' podpisovali peticijo proti meni, češ da sem jaz krivec za slabe odnose v klubu, da ustavljam plačila, onemogočam prestope ...«

Kaj od tega ste dejansko naredili?

»Ustavil sem nepregleden pretok denarja, 30-, 40-odstotne provizije pri prestopih. Moja naloga je, da ustvarim poslovno okolje po vseh merilih in pravilih, da sem odgovoren in vzpostavim finančno disciplino. Če nekdo v sedmih mesecih ne more prodati nobenega igralca, imamo pa jih 47, ne prejme nobene ponudbe in zahteva, da pripeljemo še sedem igralcev, potem svojega dela ne opravlja odgovorno in profesionalno.«

Boste ustrezen klubski administrativen kader iskali v tujini, med drugim nekoga, ki bo 24 ur na dan vpet v klubsko delo, česar za vas in za predsednika ni mogoče trditi, ker sta odsotna preveč časa in živita v Münchnu.

»Deloma drži, naš predsednik, ki so ga prizadele žaljivke in primerjave z Adolfom Hitlerjem, je sicer človek, ki se nerad postavlja v ospredje. Enako velja zame. Mislim, da bo zdaj vse drugače, ker sva spoznala okolje, predsedniku sta zelo všeč Portorož in Piran in razmišlja o tem, da bi kupil nepremičnino. Vsekakor bomo izbrali poslovnega direktorja, ki ne bo Slovenec in bo dejansko 24 ur na dan dihal ter živel za Olimpijo. Najeli bomo pravnika, zunanje partnerje za stike za javnostjo in tudi druge marketinške dejavnosti.«