V Parizu le 1000 srečnežev na dan

Komaj dobro si je mogočna francoska metropola v tej posebni dobi koronavirusa oddahnila od vrveža sklepnega dne kolesarskega Toura, ta je seveda v posebnem spominu ostal športni Sloveniji, že je na vrsti nov spektakel. Tokrat na teniških igriščih. Roland Garros je še ena klasika pariškega utripa, s prizorišči v Melbournu, Londonu in New Yorku spada v prestižno serijo velike četverice turnirjev za grand slam. Tokrat pa bo z občutno manjšim številom gledalcev in tudi skromnejšim proračunom drugačen kot po navadi. Toda v tenisu, zlasti na turnirju takšne ravni, se še vedno obrača zelo veliko denarja. Resda bosta najboljša v moški in ženski posamični konkurenci letos dobila približno za tretjino manjšo vsoto na svoj račun kot na Roland Garrosu 2019 – skupni nagradni sklad 38,4 milijona evrov je za dobrih 10 odstotkov nižji od lanskega (42,6) –, vseeno pa v času zoprne pandemije in marsikje povsem novih proračunskih razmer pariška teniška zgodba ohranja ugled. Tako po tekmovalni plati kot organizacijski in marketinški. Le uvodni turnir med omenjenimi prestižnimi štirimi je minil po ustaljenih tirnicah. Največjega med vsemi – Wimbledona – letos sploh ni bilo, odprto prvenstvo ZDA je minilo v nenavadnem ozračju praznih tribun, Roland Garros, nad katerim se je včeraj dvignil zastor, pa je povrhu vsega zunaj časovnih tirnic že zaradi nenavadnega termina: uvod v drugi polovici maja je zlovešči virus premaknil v že hladne jesenske dni. In tudi zdaj skorajda ne bo gledalcev – če je običajni vrvež v tem slovitem teniškem centru na južnem delu mesta spremljala 40.000-glava množica, jih bo zdaj navzočih le 1000 na dan!

Premična streha, žarometi

Pa je bil prvoten scenarij drugačen: v Parizu so si želeli z 20.000 gledalci na prizorišču uživati v spektaklu z le malce manjšo odmevnostjo kot v dolgih desetletjih. Še vedno so sanjali o vznesenih Špancih na tribunah, ki uživajo v predstavah nespornega pariškega teniškega kralja, 12-kratnega zmagovalca Rafaela Nadala. Morda tudi o kakšnem domačem presenečenju za številno francosko športno javnost in navzlic napovedani odsotnosti Rogerja Federerja tudi o obisku švicarskih športnih uživačev, ki so odlični gostje, saj si lahko ob svojem visokem standardu v Parizu marsikaj privoščijo. In ko so morali prireditelji omenjeno želeno število gledalcev znižati za skoraj polovico, na 11.500, pretirane potrtosti še ni bilo. Račun se je še vedno izšel, na tribunah ne bi bilo pretiranih lukenj, krajše vrste za pivo, sladoled ali cenjene spominke pa bi navzoče obiskovalce vse prej kot motile. Toda zgodbi še ni bilo konca. Novi val okužb je botroval novi, takrat predvidoma končni redukciji: v prodajo gre 5000 vstopnic za vsakodnevni spored. Srečnežem so jih v hipu razprodali, v Parizu se je takoj po koncu omenjenega Toura že začelo nestrpno odštevanje športnih zanesenjakov in teniških prirediteljev, nakar je sredi minulega tedna sledila nova hladna prha: okuženih z novim virusom je iz dneva v dan več, na tribunah bo lahko največ 1000 navzočih. Tako so se prireditelji znašli pred novim logističnim izzivom, med 5000 prodanimi vstopnicami jih bodo za enodnevni ogled izžrebali 750, 250 pa jih bodo razdelili med pokrovitelje in spremljevalce akterjev. Ob tem si zdaj nihče več ne upa predstavljati, kako bo s financami po letošnjem turnirju. Kajti vložek je velik, saj so se ob vseh posodobitvah zadnjih let odločili še za premično streho na igrišču Philippa Chatrierja, tako da bodo v 15 minutah vsi na varnem, obenem pa bo še vedno poskrbljeno za dnevno svetlobo in svež zrak. Korak naprej bo sledil leta 2021 – odtlej bodo dvoboji na Roland Garrosu tudi pod žarometi. Razen če nadaljevanje koronakrize ne bo še bolj skrčilo proračuna.