V Stožicah kot v Milanu ali Münchnu (FOTO)

Športna Ljubljana je doživela že marsikaj. Nazadnje sinoči košarkarski spektakel z Luko Dončićem v reprezentančnem dresu. Toda v prav posebnem spominu bo ostal še en večer, ko je v desettisočglavi množici prav ta omenjeni zvezdnik iz lige NBA užival v vlogi gledalca. Rajal je tako kot vsi drugi, nogometna Olimpija si je prvič doslej – po Mariboru in Muri kot tretji slovenski klub v zgodovini – priigrala skupinski del enega od evropskih tekmovanj.

O tem, da glavno slovensko mesto ohranja nogometno občinstvo, ni bilo nikoli dvomov. Res pa je, da so prav tisti najzvestejši pogosto zavidali bližnji soseščini z Zagrebom, Reko, Gradcem ali pa malce bolj oddaljenim Milanu, Torinu, Münchnu, Splitu. Tudi Salzburgu, Dunaju ali Budimpešti. Tu si namreč odmevne nogometne predstave sledijo v precej krajšem presledku kot doma, temu primerna je tudi navajenost prebivalstva obiskovati stadione, se družiti, preživeti dobri dve uri na tribuni in stiskati pesti za svojo ekipo. Včasih tekma ne ponudi kakšnega presežka na igrišču, sledi razočaranje ob porazu ljubljenega moštva, vseeno pa pripadnost slednjemu nikdar ni vprašljiva, veselje pričakovanja naslednjega dogodka je v hipu na dlani.

Ljubljanski nogometaši so se drugega gola Elšnika razveselili kot otroci. FOTO: Leon Vidic

Nekoč Levski, zdaj Ludogorec

In Ljubljana na torkov večer? Vrnili so se že pozabljeni občutki, ko smo že sredi dneva v središču mesta srečevali mimoidoče, oblečene v Olimpijine zeleno-bele majice in drese, bolj se je bližal začetek tekme, več je bilo gneče na pločnikih mimo Maistrovega spomenika, stavb ekonomske in pedagoške fakultete, blokov ob bežigrajskem študentskem naselju. Čas je počitnic, pa vseeno so bližnji lokali oživeli kot od tistih oktobrskih dni naprej, ko študijsko leto vedno znova dvigne svoj zastor. Na obvoznici so se vrstili zastoji, prepiri z redarji ob posameznih vstopih v stadionsko garažo so pač tisto, kar sodi zraven k velikemu dogodku.

Najstarejšim je segal spomin k bežigrajskemu gostovanju Benfice z Eusebiem, marsikdo se je z nostalgijo vračal tudi v jesen pred dobrimi tremi desetletji, ko se je Olimpija pomerila s tedaj vodilnim moštvom stare celine, rdeče-črno zasedbo Milana, pozneje so si na kultnem Plečnikovem štadionu sledile predstave domačih zeleno-belih z Eintrachtom iz Frankfurta, Liverpoolom, AEK iz Aten ali denimo Levskim iz Sofije.

Takole je Max Timi Elšnik zabil prvi gol za Olimpijo. FOTO: Leon Vidic

In prav iz Bolgarije je prišel tudi ta torkov tekmec. Še zdaleč ne s tako slovito zgodovino kot omenjeni Levski, vendar pa v zadnjem desetletju z izjemnimi vložki nesporni vladar nogometa v tej balkanski deželi. Nekoč tudi polfinalistki mundiala, zdaj pa na poti želje po novem vzponu. Ludogorcu iz Razgrada so zgodbe skupinskega dela evropskega klubskega tekmovanja dobro znane, proračun je pri 20 milijonih evrov nekajkrat višji od ljubljanskega, ni dvoma, komu je v tem kvalifikacijskem dvoboju pripadla vloga favorita.

Od Dončića do Lovšina

»Izhodišče izida 1:1 nam ponuja upanje. Ne glede na tekmečevo moč,« nam je pred tekmo v slogu nepopustljivega športnika dejal naš hokejski reprezentant Žiga Pance in pozorni spremljevalec Olimpijinega nogometnega utripa. Tako kot mnogi v lepo polnih Stožicah je stiskal pesti za zmaje. Na svoj račun so v tekmi, polni zasukov in zanimivih trenutkov, prišli najzvestejši redni obiskovalci, navdušeni so bili tudi takšni, ki le občasno pospremijo kakšno tekmo v živo.

Na častni tribuni je bilo veliko znanih obrazov, uživali so košarkarji z omenjenim udarnim zvezdnikom Dončićem, ponosni so bili na svoje naslednike na igrišču nekdanji Olimpijini asi, zapriseženi privrženec športa in roker Peter Lovšin se je spominjal velikih tekem za Bežigradom ali pa svojega Slovana na Kodeljevem, v tem torkovem deževnem večeru pa se je zlil z množico, ki spektakla s sanjskim razpletom Olimpijine uvrstitve najmanj v konferenčno ligo zlepa ne bo pozabila.