HOKEJ
V Tivoliju spet vsaj začasni mir
Spodrsljaji zadnjih tednov razkrivajo padec ravni našega klubskega hokeja. Olimpija bi morala biti za ICEHL močnejša, Jesenicam le občasni podvigi.
Odpri galerijo
Januar je po navadi mesec polnih lednih dvoran in navdušenega občinstva zlasti v tistih pravih hokejskih deželah. Slovenija po tej plati nikdar ni mogla doseči vodilnih, vendar pa je izjemna tradicija tudi pri nas ohranjala prav spodobno raven zanimanja. Zdaj gledalcev zaradi boja z zloveščim virusom ni, prihodnost Olimpije in Jesenic pa je meglena. Obe instituciji hokejske igre v Sloveniji zdaj že več sezon zapored pripadata alpski ligi, gledljivemu tekmovanju, pa vendarle manj kakovostnemu in posledično privlačnemu, kot je bila nekoč EBEL. Toda naši moštvi naložbam bogatih tekmecev nista več mogli slediti, slovo od te izbrane druščine je bilo pred štirimi leti neizogibno. Predvsem v ambicioznem ljubljanskem taboru bi se radi vrnili med najboljše v regiji. Ne nazadnje je Olimpija osvojila naslov najboljše v alpski ligi, trenutno je na lestvici 2. za Brunicom. Mir v Tivoli si je po porazu v derbiju domačega prvenstva na Jesenicah vrnila s sredino gladko zmago v Val Gardeni (5:0; Pance, Simšič, Mehle, Zorko, Čimžar), toda prav mirnega spanca za zmaje še ni. Njihov trener Gregor Polončič je po porazni predstavi na Jesenicah bruhal ogenj kot nekoč Matjaž Sekelj, ko so njegovi igralci odpovedali na domačem ledu proti železarjem, pri slednjih pa šest ruskih hokejistov s trenerjem Sergejem Borisovom zaradi dolgov kluba ni hotelo nastopiti. Sicer pa pogled v preteklost, tudi novoletno, prinaša zanimivo primerjavo. Pri Olimpiji je bilo vroče tudi 1. januarja 2010, ko je sanjsko moštvo s Frankom Banhamom in vzhajajočim asom Žigo Pancetom izgubilo s takrat realno slabšimi Jesenicami po kazenskih strelih.