Za veliki finale gre: Zdaj ali nikoli!?

Zdaj ali nikoli, je neuradna parola slovenskih košarkarjev pred današnjim dvobojem s Francijo (ob 13. uri), na koncu katere bi lahko postavili tako klicaj kot vprašaj. Izraža odločnost v želji, da bi se že v krstnem nastopu na olimpijskih igrah prebili v veliki finale in si s tem že zagotovili vsaj srebrno kolajno. Hkrati pa ne smemo dati tekmi pretirano usodnega pridiha. Ne nazadnje ima vsega zmožni (tudi čudežev) Luka Dončić v nogah še za dobro desetletje reprezentančnega potenciala.

Današnji spopad z dvakratnimi olimpijskimi podprvaki (v letih 1948 in 2000), bronastimi s svetovnih prvenstev (2014 in 2019) ter dobitniki devetih kolajn na šampionatih stare celine bo za slovensko izbrano vrsto vsekakor eden od zgodovinskih. Veliko mejnikov se je nabralo v minulih treh desetletjih in v večini primerov je klonila. Slovesa simpatične, a nezrele tekmovalne zasedbe, ki kot srna odreveni v ključnih trenutkih pod žarometi, se je otresla šele na eurobasketu 2017. V izločilnih bojih je po vrsti ugnala Ukrajino, Latvijo, Španijo in Srbijo ter brez poraza osvojila zlato odličje. Zdaj se ji vsekakor ponuja nova izjemna priložnost. Slovenija namreč še nikoli ni igrala tako dobro, hkrati pa so vsi njeni tekmeci doslej razkrili, da so krvavi pod kožo. To velja za Francoze in tudi za udeležence drugega polfinala med ZDA in Avstralijo.
»Zdaj smo v položaju, ko lahko razmišljamo tudi o odličju, hkrati pa moramo ostati trdno na tleh. Igrati moramo z enako miselnostjo kot vse od prve tekme olimpijskih kvalifikacij v Kaunasu. V polfinalu se želimo predstaviti v najlepši možni luči, saj lahko pričakujemo marsikaj. Francija namreč ni po naključju že dve desetletji na vrhu evropske in svetovne košarke. Za nas bo najtežja ovira doslej, saj je pokazala največ na OI,« skromno razmišlja slovenski selektor Aleksander Sekulić pred dvobojem med najučinkovitejšo zasedbo OI in najboljšo obrambo.

Goberta smo spoznali v Stožicah

Njegovi košarkarji so v prvih štirih nastopih v Tokiu dosegali v povprečju 105,8 točke, kar je za Francoze (85,8) verjetno nedosegljivo, čeprav imajo vrsto odličnih strelcev: predvsem Evana Fournierja (na OI 18,3 točke) in Nicolasa Batuma iz lige NBA ter Nanda de Coloja in Thomasa Heurtela z evropske scene. Zato svoje upe usmerjajo k defenzivnim nalogam. Ob uvodnih štirih zmagah jim ni nihče nasul več kot 77 točk, niti Američani (76). Utahov center Rudy Gobert, ki ga je širša mednarodna javnost spoznala leta 2012 na EP U-20 v Ljubljani, kjer je s soigralci v četrtfinalu gladko izločil močan slovenski rod s Klemnom Prepeličem, Luko Rupnikom, Žigo Dimcem, Alenom Omićem, Miho Lapornikom in Janom Španom, pač ni bil kar tako trikrat defenzivni MVP lige NBA v zadnjih štirih sezonah. Danes se bo moral dokazati še proti Miku Tobeyju, prvemu skakalcu OI, ki je s povprečjem 11,5 točke ob 59-odstotnem metu iz igre in 12,5 skoka doslej prekašal učinek pri Slovencih odlično zapisanega Anthonyja Randolpha z zlatega EP 2017 (11,7 točke s 45-odstotnim metom in 5,2 skoka).

Francozi imajo kljub bogati zakladnici s pokali in kolajnami velik motiv v Tokiu: od zadnje uvrstitve v finale OI je minilo že 21 let. »Marsikaj smo že osvojili in pogrešam le še olimpijsko zlato,« poudarja izkušeno krilo Batum, ki je v ponedeljek še za dve leti podaljšal sodelovanje z LA Clippers. Decembra bo dopolnil 33 let in ne bo imel več veliko priložnosti za uresničitev sanj. S soigralci iz Los Angelesa se je v minulih dveh sezonah dvakrat soočil z Dončićem v končnici elitne ameriške lige in se obakrat veselil napredovanja v drugi krog. Vendar Slovenija, ko se zbere z glavnimi aduti, ni Dallas. V sebi ima veliko več.