Zmaga Tadeja Pogačarja na kolesarskem SP v Zürichu še odmeva
»Prepričan sem bil, da je Tadej storil taktični samomor. Z Mathieujem van der Poelom sva se spogledala in si mislila, da je njegov napad norost. Nekaj izjemnega je, da je zdržal v ospredju, saj smo se hitro podali v lov za njim. Temu ne gre veliko dodajati,« je Remco Evenepoel orisal nejevero, s katero so tekmeci na svetovnem prvenstvu v Zürichu pospremili napad Tadeja Pogačarja 101 kilometer pred ciljem. Za vse druge bi se ta poteza bržčas končala klavrno, za 26-letnika s Klanca pri Komendi se je zmagovito, njegova norost je postala genialnost in tudi zato se mu danes priklanja ves kolesarski svet.
Pogačarjeva zmaga v Zürichu nikakor ni bila presenetljiva, na 273,9 km dolgi preizkušnji je veljal za izrazitega favorita, šok za vse pa je bil način, s katerim si je prikolesaril prvo mavrično majico. Tako dolgega pobega na SP ni bilo od Imole 1968, kjer se je Vittorio Adorni drugim ubežnikom pridružil že 235 km pred ciljem in nato sam bežal 90 km. V sodobnem kolesarstvu kaj takšnega ni več mogočega, tako smo vsaj mislili, dokler Pogačar v nedeljo ni prvič skočil 101 km pred ciljem in zadnjih 51,5 km prekolesaril sam. S tem ni presenetil le tekmecev, temveč tudi svoje spremljevalce. Udejanil je dogovorjeno taktiko, vendar 50 km prej, kot so to načrtovali v slovenski reprezentanci.
Zdaj bodo sledila tri SP, na katerih bodo trase Pogačarju bržkone ustrezale, prihodnje leto v Ruandi s 5000 višinskimi metri, leta 2026 v Montrealu, kjer je že dvakrat dobil dirko svetovne serije, in 2027 v francoskih Alpah, kjer tudi ni pričakovati ravninske preizkušnje. »Udejaniti takšen načrt je nekaj izjemnega. Za to potrebuješ pogum. Eno je, da si zmožen prenesti pritisk, nekaj drugega pa, da si drzneš iti po zmago 100 km pred ciljem. Za kaj takšnega te mora biti res veliko v hlačah. Njegova mentalna moč in telesna priprava gresta z roko v roki,« je o Pogačarjevi züriški simultanki dodal direktor slovenskih reprezentanc Martin Hvastija.
Brezčasen šampion
Podobno se je v pogovoru za Gazzetto dello Sport odzval največji vseh časov Eddy Merckx. Leta 1974 je kot prvi osvojil trojno krono, ki jo zdaj nosi Pogačar. Legendarni Belgijec je dejal, da se je v pol stoletja v kolesarstvu spremenilo ogromno stvari, a priznal, da niti v svojih najboljših letih ni bil sposoben česa takšnega, kar je uspelo Pogačarju. »Težko verjamem temu, kar sem videl, vsi smo spremljali nekaj izjemnega. Kar je uspelo Tadeju, je nadčloveško, neverjetno. Niti jaz ne bi storil česa podobnega, nikoli nisem zmagal tako, kot je on v Zürichu,« se je Merckx priklonil Pogiju.
»Pogačar je brezčasen šampion. To nima zveze s sedaj drugačnimi kolesi, obroči, zavorami, tekmovalnim koledarjem. Tu ni pomembnega nič drugega kot to, da zmaga na skorajda vseh dirkah, na katerih nastopi. To je tisto, kar šteje največ, vedno starta, da bi zmagal. To je razlika med njim in vsemi drugimi. V tem mi je zelo podoben,« sloviti »kanibal« (ljudožerec) v mladeniču s Klanca pri Komendi, ki je postal kolesarska legenda, vidi svojega pravega naslednika.
