Ante Šimundža: Kdor ne zmore prenašati kritik, ni za Maribor

Nikakršna skrivnost ni, da je v slovenskem športnem prostoru NK Maribor, ne glede na trenutna razmerja moči med posameznimi moštvi, vselej pod posebnim drobnogledom. Tako je tudi v teh dneh, ko so se vijolični zbrali v svojem tradicionalnem pripravljalnem taboru v Beleku na turški obali. Pred odhodom z dunajskega letališča je bil naš sogovornik trener mariborskih nogometašev Ante Šimundža.

Pred odhodom v Turčijo ste v Lendavi proti ambicioznemu drugoligašu Nafti zmagali s 3:0. Kaj vam je kot trenerju pokazal ta preizkus?

»Sleherna tekma je po velikem številu treningov zelo dobrodošla zame in za moštvo. Tako tudi v tem lendavskem primeru ni nikakršne izjeme. Za igralce je vsekakor bolj zanimivo igrati, kot pa zgolj vaditi. Moram poudariti, da so bili ti tekaško na kar dobri ravni. Seveda si v nadaljevanju priprav želim, da bi bili še boljši. Opazil sem precej kombinatorike in ustvarjalne igre, nekatere stvari že padajo na plodna tla. Sicer pa sem z videnim zadovoljen, tega ne bom skrival.«

Kako bi se zdaj ozrli k jesenskemu delu domačega tekmovanja, v katerem ste se vrnili na klop svojega matičnega kluba, kjer ste se nekoč uveljavljali kot igralec in nato pisali izjemno trenersko zgodbo v ligi prvakov. Je bilo tokrat za vas težje od pričakovanj? Kako gledate na ta novi Maribor v primerjavi s tistim v preteklosti?

»Nikoli nočem primerjati različnih obdobij med seboj. Tako kot tudi ne želim iskati vzporednic iz svojih igralskih časov in trenerskih: osemdesetih, devetdesetih, pozneje v 21. stoletju. No, pomislite, zdaj smo že v letu 2024. Tako je tudi z Mariborom. Ko sem bil tu v prvem trenerskem mandatu, smo osvojili res vse, kar je bilo mogoče, se uvrstili v ligo prvakov, nadaljevali v evropski ligi. A vse to ni bilo naključje. Takrat se je ekipa dolgo gradila, igralci so morali ustrezati visokim kriterijem, ti so bili temelj uspešne gradnje. Nato so sledili naslovi in lepe predstave pod evropskimi žarometi.«

Kako pa gledate na visoka pričakovanja nogometne javnosti in vaše res spoštovanja vredne množice privržencev, ne le pod Pohorjem, temveč tudi po drugih slovenskih regijah?

»To je zame zelo velik privilegij. Seveda tudi za moje sodelavce, vse, ki delajo pri klubu, in nogometaše. Obenem nam to predstavlja veliko odgovornost. Nekoč sem že omenil, da razpoloženje v našem mestu dan po tekmi odreja rezultat, ki smo ga dosegli bodisi v Ljudskem vrtu bodisi na gostovanju. To je res posebna zgodba, ki te sili k temu, da si zadovoljen, da se počutiš kot športnik, da delaš nekaj res pomembnega. Po drugi strani je to dejansko odgovornost, da se vsega tega zavedaš in da tudi igralci to sprejmejo. V tem primeru namreč drugače pristopajo zgodbi in jo dojemajo tako, kot si naše okolje zasluži. Jasno, pri privržencih je vedno tako, da je zmaga prva opcija. In razumljivo je, da si želimo zmagovati.«

A lahko se tudi zatakne: so najbrž tudi primeri, ko se igralci šele spoznavajo z okoljem in jih prizadenejo kritike zahtevne javnosti, kajne?

»Takšni igralci potem niso za Maribor, ne zmorejo prenašati bremena.«

Koliko vam, tudi pri psihološki pripravi moštva, koristijo izkušnje iz drugih zgodb, ki ste jih ustvarjali, denimo šampionske Mure ali nato ambicioznega in bogatega bolgarskega prvaka Ludogorca?

»To so izkušnje, ki se jih ne moreš naučiti, moraš jih preprosto doživeti. In seveda preživeti z različnimi vzponi in padci. Z različnimi pristopi pri doseganju rezultatov. To je ena širina, skozi katero se moraš prebiti, da bi v športu ustvaril želeni rezultat. Potem lahko vedno znova pri sleherni novi nalogi prepoznaš realno stanje in se lotiš novih nalog. Najpomembneje je, da prek prepoznavanja tiste izkušnje izkoristiš takrat, ko je to najbolj pomembno.«

Kaj pa tisti osebni sproščujoči del? Kako ste preživeli prosti dan pri klubu pred petkovim odhodom v Turčijo, kaj ste morali še postoriti glede poti?

»Vse smo si pripravili že prej, tako da sem res lahko dan namenil družini. Tako je vedno, ko imam prosto.«

Kaj pa zimske počitnice?

»Uf, te so bile zame delovne.«

Si res niste mogli privoščiti malo počitka?

»Malo ga je že bilo, a to je bil čas, da se s sodelavci v miru lotim analiz. Postavili smo si smernice za prihajajoče dni priprav, kratkoročne cilje, seveda pa smo pogled usmerili tudi k dolgoročni prihodnosti našega moštva in kluba.«

Se še vedno pogosto sproščate na teniškem igrišču?

»Tenisa ne igram več.«

Boste rekli, da tudi ne smučate več?

»To pa ja – še vedno rad smučam. Ko le utegnem, res pa je, da je v tem trenutku za mojo želeno smuko malo časa.«

A prav do teh petkovih padavin je bilo prav malo tudi snega ...

»To imate prav, res ga je v zadnjih zimah, tudi v tej, malo.« Siniša Uroševič