To je sodnik, ki ga je Arkan preklel v slovenščini (FOTO)

Slovenski športniki sodniki so v Evropi zelo cenjeni, zlasti nogometni Damir Skomina in košarkarski Sašo Pukla delita pravico tudi najboljšim. Med nogometne legende Slovenije in nekdanje Jugoslavije pa je zapisan 72-letni Zdravko Martun iz Laškega.


»Začel sem v celjski podzvezi, kjer so bile prve močne tekme, celjska podzveza je imela dve ligi, kjer je bilo po 14 klubov, zbranih od Sevnice do Ljubnega. Sledile so tekme v slovenski ligi, kjer sem opozoril nase. Opazili so me na Nogometni zvezi Slovenije, ob nagovoru in podpori dvojca Vlado Jakše-Vlado Tauzes pa sem šel na republiške teste. Sprva sem bil štiri leta mahač v 2. zvezni jugoslovanski ligi, potem pa postal leta 1985 glavni sodnik. Kje vse sem bil ... od Trebinja do Majdanpeka,« se spominja Zdravko, ki je bil po dveh letih že uvrščen med elito jugoslovanskih nogometnih sodnikov.

»Rad se spominjam sojenja na derbijih Dinamo : Hajduk, Velež : Crvena zvezda, Sarajevo : Crvena zvezda. Od gostovanj v tujini pa mi je najbolj ostala v spominu tekma v pokalu državnih prvakov na stadionu Dinama v Bukarešti.« Njegova sodniška kariera je trajala 16 let ali 300 tekem (264 v Jugoslaviji, 53 v slovenski prvi ligi), na katerih je bil glavni sodnik. Izbran je bil tudi za tretjega najboljšega sodnika v nekdanji Jugoslaviji.
Pri Zdravku ni bilo milosti, bil je dosleden.

»Na tekmi Hajduk : Crvena zvezda sem izključil Robija Prosinečkega. Dobil je dva rumena kartona. Po tekmi je prišel v prostore klubske uprave, srečala sva se, v mene je puhnil cigaretni dim. Že med tekmo se je odzval zelo burno in nesramno,« Martun opiše izkušnjo s hrvaškim asom. V Beogradu pa je Martun predčasno v garderobo poslal zloglasnega Željka Ražnatovića - Arkana, ki je bil tudi vodja navijaške skupine Delije, na tekmi med Crveno zvezdo in Budućnostjo pa se je znašel na klopi beograjskega kluba.

»Psoval je v slovenščini, zato sem bil presenečen. Opazil sem ga in prvič opozoril, da ga bom izključil. Med polčasom je do mene prišel sekretar Crvene zvezde Vladimir Cvetković in me prosil, naj tega človeka ne izključim, da je to šef podruma (kleti, op. ur.). Pa sem mu dal jasno vedeti, da me ne bo žalil in da sem že imel opravka s takimi,« pove naš sogovornik.


V drugem polčasu je zdaj že pokojni Arkan še naprej žalil in Martun je bil neizprosen. »Odstranil sem ga in mu dejal, naj se dere kje drugje, nam pa dovoli, da odsodimo. Po tekmi je prihitel do mene Cvetković in mi dejal, da se mi ne piše dobro, saj me lahko ta človek uniči. Začel mi je pojasnjevati, da je Arkan glavni v beograjskem podrumu. Pa sem ga pogledal in dejal, da sem mislil, da vodi vinsko klet. Cvetković se je prijel za glavo in odhitel do Arkana. Povedal mu je vse, Arkan pa se je začel smejati, po tekmi pa nas je povabil v Zemun, kjer smo bili njegovi gostje,« še razkrije Martun, ki mu je Arkan pojasnil, da je rojen v Brežicah, v Sloveniji se je šolal, zato ga je znal žaliti v slovenščini.
 

Z vojaškim letalom na tekmo

Na tekme je odhajal z letalom, praviloma iz Zagreba in Maribora. »Dva tedna prej smo dobili delegiranje, na prizorišču pa sta me čakala še pomočnika, določena z žrebom,« pove Zdravko in pojasni, da so jih ob prihodu sprejeli predstavniki kluba. Sodnika so odpeljali v hotel, potem še na tekmo in nazaj na letališče. »Najbolj gosposki klub je bil Crvena zvezda, nekateri pa so te večer pred tekmo vabili na večerjo, kjer ni manjkalo ovinkastih pritiskov. Teh večerij sem se izogibal,« poudarja Martun. Vesel je, ker v njegovih časih ni bilo mobilnih telefonov, prizna pa, da je prav zaradi derbija zvonil domači telefon. A ga pred tekmami praviloma ni bilo doma v Laškem – umaknil se je na svoj ranč v hribih. Tam se je v miru pripravljal na tekmo.

V zadnjih letih skupne države je bilo najtežje soditi, saj se je čutila napetost. »Na derbiju med Hajdukom in Crveno zvezdo smo morali priti v Split dva dni prej. Na pripravi nam je general Jugoslovanske ljudske armade (JLA) pojasnil, po katerih hodnikih stadiona na Poljudu se lahko rešimo, če izbruhnejo neredi.«


Martun je ponosen, ker je po koncu sojenja v jugoslovanski zvezni ligi sodil tudi v Sloveniji. »S pomočnikoma Slavkom Špilarjem in Stanetom Babičem smo sodili tudi na prvem slovenskem derbiju za Bežigradom,« se ozre na 6. maj 1992 in zmago Olimpije proti Mariboru z 2:0 (oba gola je dosegel Samir Zulić). Martun je kariero sklenil leta 1994, nato je dve leti opravljal delo kontrolorja sojenja in delegata. Po koncu kariere je ostal v nogometu, po vnovični ustanovitvi nogometnega kluba v Laškem je bil trener članov v 3. SNL. Danes je častni član NK Laško, ponosen na 220 otrok, ki jih trenira in vadi.