Beli Pele, ki to ni hotel biti
Po predsedniških volitvah, ki so oktobra še bolj razdelile že tako razklani brazilski narod, je bil skok v novo leto za največjo državo Južne Amerike še posebej boleč. Umrl je – po mnenju mnogih – najboljši nogometaš vseh časov, Pele, čigar slovo je Brazilijo združilo v žalosti, danes pa bo vendarle bolj veselo: 70. rojstni dan je dopolnil Zico, eden največjih še živečih mojstrov nogometne igre. »V vseh teh letih je bil Zico tisti, ki se mi je najbolj približal,« je nekoč izjavil Pele. Če je to dejal brazilski nogometni kralj, bo že držalo, čeprav danes 70-letni Zico (vsaj javno) nikoli ni bil tako samozavesten. »Ko je Bog naredil Peleja, mu je dal vse, kar potrebuje nogometaš. Strel, preigravanje, igro z glavo, moč. Bil je največji, zato me ne primerjajte z njim. Jaz sem Zico. Zgolj Zico,« se je soja žarometov izogibal v Riu de Janeiru rojeni napadalni vezist portugalskih korenin, ki je zrasel le do 172 cm.
Beli Pele se je glasil eden od vzdevkov nogometaša, ki je skoraj vso kariero preživel pri domačem Flamengu, za katerega je igral v dveh obdobjih (1971–1983 in 1985–1989). Vmes se je mudil v slovenski soseščini, v Vidmu, kjer je nosil dres Udineseja. Klub slovenskih reprezentantov Jake Bijola in Sandija Lovrića, pri katerem je seveda velik pečat pustil tudi nekdanji kapetan izbrane vrste Samir Handanović, je ob njegovem prihodu prodal kar 26.611 sezonskih vstopnic (stadion Friuli je takrat sprejel 40.000 gledalcev), več tisoč ljudi je sicer še pred prvo uradno tekmo Brazilca zavzelo videmske ulice, saj italijanska nogometna zveza nekaj časa ni želela registrirati novega asa, toda po posredovanju nacionalnega olimpijskega komiteja vendarle popustila.
Prosti streli kot enajstmetrovke
Na krilih videmske evforije je v sezoni 1983/84 s tresenjem mrež (19) ali asistencami (7) sodeloval pri več kot polovici golov svojega moštva v serie A, a se z belo-črnimi nikoli ni vmešal v boj za državni naslov, potem ko je brazilski prestol s Flamengom zasedel kar trikrat, po enkrat pa osvojil še pokal Libertadores in naslov medcelinskega klubskega prvaka. Največja črna pika njegove kariere je obdobje v članski reprezentanci (1976–1986), kljub njegovim 48 golom na 71 tekmah sta najboljša dosežka tretji mesti na svetovnem (1978) in južnoameriškem prvenstvu (1979). Še posebej boleč je bil mundial 1986. leta v Mehiki, ki ga je na krilih Diega Maradone osvojila Argentina, Brazilija pa je po izvajanju enajstmetrovk izpadla proti Franciji v četrtfinalu. Zico, ki je v loteriji resda zatresel mrežo, je še v rednem delu tekme zapravil eno najstrožjo kazen pri izidu 1:1.
Kariero je sklenil kot eden najboljših izvajalcev prostih strelov vseh časov, našteli so mu več kot 100 tovrstnih golov. »Prekrški na robu kazenskega prostora so bili za nas skoraj kot enajstmetrovke,« se je spominjal rojak Leonardo. Nihče ni dosegel več golov v dresu Flamenga (508), najbolj plodno je bilo leto 1979, ko je zadel kar 81-krat, še danes pa si Zico lasti rekord stadiona Maracana s 333 goli na legendarni zelenici. Velik pečat je Galinho, v prevodu Petelinček, pustil tudi na Japonskem, kjer je v vrstah kluba Kashima Antlers leta 1994 sklenil kariero in močno pripomogel k popularizaciji nogometa.
