POGOVOR
Bertoncelj: Nisem bil najprimernejši za skoke. Strah me je bilo!
V Planici sem bil prvič v zgodnjih 80. letih. Tedaj smo živeli v bloku in celotni blok se je organiziral in se odpeljal z avtobusom v Planico.
Odpri galerijo
Na domačih tekmah si želi Gorazd Bertoncelj stopničke bodisi na posamičnih bodisi na ekipni preizkušnji. Foto: Roman Šipić/Delo
Za slovenske skakalce je bila sezona precej turbulentna. Veliko je bilo vzponov in padcev, na največjih dveh tekmovanjih, svetovnem prvenstvu v Innsbrucku in Seefeldu ter na novoletni turneji, niso dosegli zastavljenih ciljev. Seveda so zimo močno zaznamovale težave s poškodbo Petra Prevca, za katerega se zdi, da je ravno pred dnevi našel izhod iz labirinta, mesto prvega moža reprezentance je prevzel komaj 18-letni Timi Zajc. Prva sezona na mestu glavnega trenerja za Gorazda Bertonclja nikakor ni bila takšna, kot si jo je predstavljal, dober planiški finale bi mu zato prišel kot naročen.
Resda ste še na norveški turneji, pa vendar – so morda misli že usmerjene tudi v Planico ali se lotevate zgolj vsake tekme posebej?
Seveda ne moremo povsem odmisliti domačega finala, razumljivo je, da misli uhajajo k Planici. A po drugi strani vendarle moramo iti od tekme do tekme. Na norveški turneji je ritem še posebej zgoščen, na nek način vsak nastop šteje, tako da premora ni, potem so tu še vse poti med prizorišči. Potrebna je velika osredotočenost, tako da se bodo misli lahko preusmerile povsem v Planico, ko se v ponedeljek vrnemo domov.
Na katero mesto po pomembnosti postavljate Planico v koledar?
Kot posamični dogodek je tretji, torej za svetovnim prvenstvom in novoletno turnejo, če gledamo v celoti, pa je od nje pomembnejši tudi svetovni pokal. Ima pa za nas vsekakor večjo vrednost kot norveška turneja, čeprav je tudi ta nekaj posebnega.
Letos Planica praznuje 50 let letalnice. Premladi ste, da bi doživeli njene začetke, kateri pa je vaš najzgodnejši spomin nanjo?
V Planici sem bil prvič v zgodnjih 80. letih, ko sem bil še otrok in tedaj še nisem skakal. Spomnim se, da je bilo oblačno in je rahlo snežilo … Sicer pa smo tedaj živeli v bloku in celotni blok se je organiziral in se odpeljal z avtobusom v Planico.
Nekaj časa ste bili tudi sam skakalec, vam je žal, da se niste nikdar spustili po letalnici?
Ne, prav nič. Že v osnovi nisem bil najprimernejši za smučarske skoke, strah me je bilo, pa tudi postave nisem imel prave. Cel kup omejitvenih dejavnikov je bilo in sploh ne vem, zakaj sem se odločil za ta šport in zakaj sem toliko časa vztrajal.
Vam tudi ni žal, ker ste ostali brez tega edinstvenega doživetja?
Ne, saj sem vse skupaj doživljal v drugačnih vlogah. In tudi ko sem bil kot trener prvič na mizi, ko sem v živo videl polete, sem si rekel, tole pa res ne bi bilo zame. Kar stisnilo me je, nisem si mogel predstavljati, da bi sam tako letel.
Boste letos povsem drugače doživljali Planico, saj boste prvič v vlogi glavnega trenerja reprezentance A?
Ne vem, kako bo, kakšnih posebnih doživetij ravno ne pričakujem. Zadnja leta sem bil res velikokrat v Planici, najprej s predskakalci, potem s tekmovalci mladinske reprezentance. Zdaj je pač samo vloga druga, četudi je seveda res, da bo odgovornost večja, več bo pritiska, napetosti pred domačimi gledalci. S tega vidika bo gotovo nekaj posebnega.
Kako pomembnih je nekaj dobrih rezultatov z norveške turneje za domači finale?
Zelo, tako za fante kot za strokovni štab pomeni to več sproščenosti in hkrati več samozavesti. Vsi želimo končati sezono čim višje in se domači množici gledalcev predstaviti v čim lepši luči. Dobre uvrstitve na Norveškem so s tega vidika vsekakor zelo lepa spodbuda.
Kako zelo ste se razveselili Petra Prevca na stopničkah po več kot letu dni?
Priznam, da me je malo presenetil, nisem verjel, da je v tako kratkem času sposoben narediti takšen preskok. A pri njem bomo do konca sezone še vedno zadovoljni z vsako uvrstitvijo med deseterico, je pa dejstvo, da zdaj kaže veliko bolj stanovitne skoke. Postopoma je rasel, naredil sicer še kakšno napako, ni pa bilo več tistih res grobih. Večji del sezone je pač bila težava, da se je lovil iz skoka v skok, in nismo vedeli, kaj lahko od njega pričakujemo, kaj nam bo pokazal. Zdaj si je povrnil zaupanje, tega smo se res razveselil. Končno je spet začel uživati na tekmah, v skokih in vsi skupaj smo lahko ob tem bolj sproščeni, ker vemo, kako približno bo skočil.
Kdo bo vaš glavni adut, potem ko se je na Norveškem izoblikovala trojica Timi Zajc-Peter Prevc-Domen Prevc?
Težko bi izpostavil enega od te trojice. Odvisno od tega, kako se bodo v določenem trenutku ujeli z velikanko, kakšna bo dnevna forma, je pa dejstvo, da ta čas oni kažejo največ. Poleg tega je Peter zelo izkušen, ne nazadnje ima tudi tri male globuse v poletih, Timi je že pokazal, da zna leteti, Domen pa seveda tudi.
S čim bi bili zadovoljni?
S stopničkami bodisi na posamičnih tekmah bodisi na ekipni preizkušnji.
Na glavnih dveh tekmovanjih sezone, svetovnem prvenstvu in novoletni turneji, niste izpolnili zastavljenih ciljev. V kolikšni meri lahko Planica poveča zadovoljstvo s sezono?
Dejstvo je, da rezultatov s svetovnega prvenstva in novoletne turneje ne moremo izbrisati, so takšni, kot so. Lahko pa Planica izboljša končno podobo, sezono lahko končamo v lepši luči, morda pridobimo še kakšno mesto v svetovnem pokalu. Upam, da bomo iztržili res čim več.
V Planici sta svoj pečat pustila tudi Jurij Tepeš in Robert Kranjec. Kakšen je njun status?
Oba imata zagotovljeno mesto v ekipi 12 slovenskih skakalcev za četrtkove kvalifikacije.
Kakšen izziv je za vas, da se ob pogodbi 1+4 obdržite na mestu glavnega trenerja, glede na to, da bo Planica prihodnje leto gostila svetovno prvenstvo v poletih, leta 2023 pa nordijsko SP?
Vsekakor je to velik izziv. Prihodnje leto si bo absolutno treba za cilj postaviti kolajno, bodisi ekipno bodisi posamično. Do leta 2023 pa želimo izoblikovati ekipo, ki bo res sposobna osvojiti odličje. Letos v Innsbrucku glede na konkurenco in naš doseg nismo bili sposobni osvojiti kolajne, razen če bi se kaj čudežno zasukalo. Za domače SP pa želimo stabilno ekipo, s štirimi, petimi močnimi tekmovalci, ki bodo ob normalnem razpletu sposobni seči po kolajni.
Pred začetkom sezone ste dejali, da ne boste nadaljevali dela, če ob koncu ne boste zadovoljni.
Dejstvo je, da smo imeli že od poletja naprej obilo smole. Tedaj je kazalo zelo klavrno zaradi poškodb, forma pri nekaterih je bila mizerna. Ko ima takšen adut, kot je Peter Prevc, tako velike težave, je to res nesreča. Če bi imeli njega in Timija, potem bi bilo vse skupaj videti drugače, za sabo bi lahko potegnila še druge, tudi njim bi bilo lažje. Ne bom pa rekel, da ni tudi strokovni štab povlekel nekaj napačnih potez. A to je bilo tudi obdobje učenja. Veliko stvari smo želeli spremeniti, morda preveč, prišlo je do prevelike razpršenosti. Morda bi se morali odločiti za manj sprememb in se tem posvetiti bolj intenzivno. Ne morem reči, da smo s sezono zadovoljni, a glede na to, kako je kazalo poleti in na nekaterih prizoriščih pozimi, smo na koncu vendarle nekaj iztržili.
Resda ste še na norveški turneji, pa vendar – so morda misli že usmerjene tudi v Planico ali se lotevate zgolj vsake tekme posebej?
Seveda ne moremo povsem odmisliti domačega finala, razumljivo je, da misli uhajajo k Planici. A po drugi strani vendarle moramo iti od tekme do tekme. Na norveški turneji je ritem še posebej zgoščen, na nek način vsak nastop šteje, tako da premora ni, potem so tu še vse poti med prizorišči. Potrebna je velika osredotočenost, tako da se bodo misli lahko preusmerile povsem v Planico, ko se v ponedeljek vrnemo domov.
Na katero mesto po pomembnosti postavljate Planico v koledar?
Kot posamični dogodek je tretji, torej za svetovnim prvenstvom in novoletno turnejo, če gledamo v celoti, pa je od nje pomembnejši tudi svetovni pokal. Ima pa za nas vsekakor večjo vrednost kot norveška turneja, čeprav je tudi ta nekaj posebnega.
Letos Planica praznuje 50 let letalnice. Premladi ste, da bi doživeli njene začetke, kateri pa je vaš najzgodnejši spomin nanjo?
V Planici sem bil prvič v zgodnjih 80. letih, ko sem bil še otrok in tedaj še nisem skakal. Spomnim se, da je bilo oblačno in je rahlo snežilo … Sicer pa smo tedaj živeli v bloku in celotni blok se je organiziral in se odpeljal z avtobusom v Planico.
Nekaj časa ste bili tudi sam skakalec, vam je žal, da se niste nikdar spustili po letalnici?
Ne, prav nič. Že v osnovi nisem bil najprimernejši za smučarske skoke, strah me je bilo, pa tudi postave nisem imel prave. Cel kup omejitvenih dejavnikov je bilo in sploh ne vem, zakaj sem se odločil za ta šport in zakaj sem toliko časa vztrajal.
Vam tudi ni žal, ker ste ostali brez tega edinstvenega doživetja?
Ne, saj sem vse skupaj doživljal v drugačnih vlogah. In tudi ko sem bil kot trener prvič na mizi, ko sem v živo videl polete, sem si rekel, tole pa res ne bi bilo zame. Kar stisnilo me je, nisem si mogel predstavljati, da bi sam tako letel.
Boste letos povsem drugače doživljali Planico, saj boste prvič v vlogi glavnega trenerja reprezentance A?
Ne vem, kako bo, kakšnih posebnih doživetij ravno ne pričakujem. Zadnja leta sem bil res velikokrat v Planici, najprej s predskakalci, potem s tekmovalci mladinske reprezentance. Zdaj je pač samo vloga druga, četudi je seveda res, da bo odgovornost večja, več bo pritiska, napetosti pred domačimi gledalci. S tega vidika bo gotovo nekaj posebnega.
Kako pomembnih je nekaj dobrih rezultatov z norveške turneje za domači finale?
Zelo, tako za fante kot za strokovni štab pomeni to več sproščenosti in hkrati več samozavesti. Vsi želimo končati sezono čim višje in se domači množici gledalcev predstaviti v čim lepši luči. Dobre uvrstitve na Norveškem so s tega vidika vsekakor zelo lepa spodbuda.
Levo: Misli Gorazda Bertonclja že uhajajo k Planici, a za zdaj mora biti ekipa še veliko bolj osredotočena na zadnji norveški preizkušnji. Foto Tomi Lombar
Kako zelo ste se razveselili Petra Prevca na stopničkah po več kot letu dni?
Priznam, da me je malo presenetil, nisem verjel, da je v tako kratkem času sposoben narediti takšen preskok. A pri njem bomo do konca sezone še vedno zadovoljni z vsako uvrstitvijo med deseterico, je pa dejstvo, da zdaj kaže veliko bolj stanovitne skoke. Postopoma je rasel, naredil sicer še kakšno napako, ni pa bilo več tistih res grobih. Večji del sezone je pač bila težava, da se je lovil iz skoka v skok, in nismo vedeli, kaj lahko od njega pričakujemo, kaj nam bo pokazal. Zdaj si je povrnil zaupanje, tega smo se res razveselil. Končno je spet začel uživati na tekmah, v skokih in vsi skupaj smo lahko ob tem bolj sproščeni, ker vemo, kako približno bo skočil.
Kdo bo vaš glavni adut, potem ko se je na Norveškem izoblikovala trojica Timi Zajc-Peter Prevc-Domen Prevc?
Težko bi izpostavil enega od te trojice. Odvisno od tega, kako se bodo v določenem trenutku ujeli z velikanko, kakšna bo dnevna forma, je pa dejstvo, da ta čas oni kažejo največ. Poleg tega je Peter zelo izkušen, ne nazadnje ima tudi tri male globuse v poletih, Timi je že pokazal, da zna leteti, Domen pa seveda tudi.
S čim bi bili zadovoljni?
S stopničkami bodisi na posamičnih tekmah bodisi na ekipni preizkušnji.
Na glavnih dveh tekmovanjih sezone, svetovnem prvenstvu in novoletni turneji, niste izpolnili zastavljenih ciljev. V kolikšni meri lahko Planica poveča zadovoljstvo s sezono?
Dejstvo je, da rezultatov s svetovnega prvenstva in novoletne turneje ne moremo izbrisati, so takšni, kot so. Lahko pa Planica izboljša končno podobo, sezono lahko končamo v lepši luči, morda pridobimo še kakšno mesto v svetovnem pokalu. Upam, da bomo iztržili res čim več.
Gorazd Bertoncelj (levo) se je prvih stopničk kot glavni trener razveselil konec januarja, ko je bil Timi Zajc drugi v Saporu. Foto: Leon Vidic
V Planici sta svoj pečat pustila tudi Jurij Tepeš in Robert Kranjec. Kakšen je njun status?
Oba imata zagotovljeno mesto v ekipi 12 slovenskih skakalcev za četrtkove kvalifikacije.
Kakšen izziv je za vas, da se ob pogodbi 1+4 obdržite na mestu glavnega trenerja, glede na to, da bo Planica prihodnje leto gostila svetovno prvenstvo v poletih, leta 2023 pa nordijsko SP?
Vsekakor je to velik izziv. Prihodnje leto si bo absolutno treba za cilj postaviti kolajno, bodisi ekipno bodisi posamično. Do leta 2023 pa želimo izoblikovati ekipo, ki bo res sposobna osvojiti odličje. Letos v Innsbrucku glede na konkurenco in naš doseg nismo bili sposobni osvojiti kolajne, razen če bi se kaj čudežno zasukalo. Za domače SP pa želimo stabilno ekipo, s štirimi, petimi močnimi tekmovalci, ki bodo ob normalnem razpletu sposobni seči po kolajni.
Pred začetkom sezone ste dejali, da ne boste nadaljevali dela, če ob koncu ne boste zadovoljni.
Dejstvo je, da smo imeli že od poletja naprej obilo smole. Tedaj je kazalo zelo klavrno zaradi poškodb, forma pri nekaterih je bila mizerna. Ko ima takšen adut, kot je Peter Prevc, tako velike težave, je to res nesreča. Če bi imeli njega in Timija, potem bi bilo vse skupaj videti drugače, za sabo bi lahko potegnila še druge, tudi njim bi bilo lažje. Ne bom pa rekel, da ni tudi strokovni štab povlekel nekaj napačnih potez. A to je bilo tudi obdobje učenja. Veliko stvari smo želeli spremeniti, morda preveč, prišlo je do prevelike razpršenosti. Morda bi se morali odločiti za manj sprememb in se tem posvetiti bolj intenzivno. Ne morem reči, da smo s sezono zadovoljni, a glede na to, kako je kazalo poleti in na nekaterih prizoriščih pozimi, smo na koncu vendarle nekaj iztržili.
