Boris je z novo ledvico osvojil srebrno medaljo
V tretjem poizkusu je Boris Pušnik iz Ožbalta ob Dravi dobil nov organ. Življenje gre naprej, pove aktiven športnik.
Odpri galerijo
Rad igra namizni tenis. FOTOGRAFIJE: Osebni arhiv
Če kdo v teh dneh ponosno zapoje hvalnico svoji ledvici, je to zagotovo 51-letni Boris Pušnik, ki ima že skoraj 16 let novo. Mimogrede, ta tako pomembni in vitalni organ našega telesa ima enkrat v letu tudi svoj dan – 12. marca je bil svetovni dan ledvic.
»Za svoje težave z ledvicami sem izvedel že pri 18 letih na služenju vojaškega roka v Titovi Mitrovici. Bil sem nenehno utrujen, imel sem visok krvni tlak ter nenehne glavobole. Na podlagi tega so me poslali na zdravniški pregled v vojno bolnišnico Skopje. Po mesecu preiskav so mi postavili diagnozo – policistična bolezen ledvic. V bolnišnici v Slovenj Gradcu so mi po 15 letih kot 33-letnemu povedali, da mi ledvice odpovedujejo, in mi predlagali zdravljenje z dializo. Izvedel sem tudi, da je bolezen dedna, saj je zaradi iste težave na dializo hodila že moja mama. Sprijaznil sem se z boleznijo in dejstvi in se namesto za klasično hemodializo odločil za peritonealno,« uvodoma Boris opiše svoje težave in soočenje z njimi.
Z zdravnikom je stekla debata o presaditvi. »Po treh letih dialize sem začel opravljati nujne preiskave pred presaditvijo organa. Ni se mi mudilo, vse sem opravil v poldrugem letu, vmes pa sem se zdravil z dializo,« nadaljuje Boris, ki so ga po opravljenih preiskavah trikrat poklicali na presaditev. A se prvič in drugič ni izšlo. »Res je, klicali so me dvakrat, a niso opravili transplantacije, saj bi se menda lahko zelo zapletlo, ker se tkivo ledvic ni skladalo z mojim, v drugem primeru pa sem čez noč dobil herpes, ki je prav tako prenevaren,« pove Boris, ki prizna, da tudi tretjič, ko je bil poseg opravljen, ni šlo gladko, saj je zdravniška ekipa, ki je dostavljala ledvico iz Nemčije, zamujala zaradi stavke na letališču. Poseg je bil opravljen 2. junija 2004.
»Vsekakor bi vsem ljudem priporočal, naj razmislijo o darovanju svojih organov in se seveda odločijo za ta korak, saj bodo marsikomu pomagali do lepšega življenja. Tako lahko zelo humano pomagajo sočloveku. Z besedami ne morem opisati svoje hvaležnosti neznancu ali neznanki in družini, ki se je odločila, da s podarjeno ledvico meni omogoči novo, polno življenje. Zato je moje vodilo – Never give up (Nikoli ne obupaj, op. p.),« še pozove Boris k darovanju organov!
»Transplantacijo sem pričakoval sproščeno in z mislijo, da mi bo presaditev organa znova omogočila polno življenje. Če pozitivno razmišljamo, bomo imeli veliko manj težav, in te misli so tudi meni pomagale,« opiše občutke pred posegom. Prvih nekaj dni ledvica ni delala, kot bi morala, a se je tudi to uredilo. »Že dva, tri dni po posegu sem začutil veselje in zavedal sem se, da dializa ne bo več potrebna, pa tudi počutje se mi je izboljševalo. Ko so čez nekaj dni povedali, da so se izvidi začeli izboljševati, sta bila veselje in hvaležnost še večja. Hvaležnost predvsem darovalcu, čeprav neznanemu, ter vsem njegovim in pa seveda zdravnikom in medicinskemu osebju, da mi je bilo takšno zdravljenje sploh omogočeno,« se še danes rad ozre v leto 2004, ki mu je spremenilo življenje.
Z rekreativnimi dejavnostmi (kolesarjenje, planinarjenje) se je ukvarjal že pred transplantacijo, vendar se je z njimi bolj intenzivno začel ukvarjati po njej, začel je tudi igrati namizni tenis, bowling, pikado, smučati. Tudi tekmuje! »Kot da bi se mi življenje spet postavilo na noge, ni več omejitev, kot so bile ob zdravljenju z dializo, ko se ti zdi, da se ti je življenje postavilo na glavo. Živiš lahko normalno, kot zdrav človek. Tako še vedno hodim v službo. Vsekakor je transplantacija ena od boljših rešitev za ledvične bolnike, in če bi bilo treba, bi to naredil še enkrat, saj le tako lahko resnično živiš polno in normalno. Transplantacija ledvice mi je omogočila izpolniti željo po potovanju v Avstralijo, kjer sem na svetovnih igrah transplantiranih s kolegom iz Novega mesta osvojil prvo medaljo v namiznem tenisu – srebrno!
Medalj se je na svetovnih igrah transplantiranih ter evropskem prvenstvu dializnih in transplantiranih nabralo veliko. Tekmoval sem v namiznem tenisu, bowlingu, pikadu. Osem let sem vodil slovensko reprezentanco dializnih in transplantiranih kot ekipni menedžer in pa v Zvezi društev ledvičnih bolnikov deloval kot referent za šport. Letos je odpadlo evropsko prvenstvo v Dublinu zaradi trenutne situacije s koronavirusom. Naslednje leto pa so svetovne igre v Veliki Britaniji,« Boris predstavi svoje uspehe in pogled usmeri v nove izzive. Je pa, to priznava, zavoljo koronavirusa še bolj previden.
»Zaradi zdravil imam zmanjšan imunski sistem in sem bolj ogrožena populacija. Hvaležen sem svoji firmi, da mi je omogočila delo od doma,« pove Boris iz Ožbalta ob Dravi, ki že 28 let živi v Slovenj Gradcu. Po poklicu je gozdar, vendar se je zaradi bolezni prekvalificiral, zdaj dela v pisarni. Več kot dvajset let ima priznano drugo kategorijo invalidnosti, zaposlen je za štiri ure.
Boris ob tem pristavi, da mu je vedno in mu še ob strani stoji družina (žena, hčerki, zeta, vnukinji in še eno veselo pričakovanje).
Stavka zadržala ledvico
»Za svoje težave z ledvicami sem izvedel že pri 18 letih na služenju vojaškega roka v Titovi Mitrovici. Bil sem nenehno utrujen, imel sem visok krvni tlak ter nenehne glavobole. Na podlagi tega so me poslali na zdravniški pregled v vojno bolnišnico Skopje. Po mesecu preiskav so mi postavili diagnozo – policistična bolezen ledvic. V bolnišnici v Slovenj Gradcu so mi po 15 letih kot 33-letnemu povedali, da mi ledvice odpovedujejo, in mi predlagali zdravljenje z dializo. Izvedel sem tudi, da je bolezen dedna, saj je zaradi iste težave na dializo hodila že moja mama. Sprijaznil sem se z boleznijo in dejstvi in se namesto za klasično hemodializo odločil za peritonealno,« uvodoma Boris opiše svoje težave in soočenje z njimi.
16 let že živi s podarjeno ledvico.
Z zdravnikom je stekla debata o presaditvi. »Po treh letih dialize sem začel opravljati nujne preiskave pred presaditvijo organa. Ni se mi mudilo, vse sem opravil v poldrugem letu, vmes pa sem se zdravil z dializo,« nadaljuje Boris, ki so ga po opravljenih preiskavah trikrat poklicali na presaditev. A se prvič in drugič ni izšlo. »Res je, klicali so me dvakrat, a niso opravili transplantacije, saj bi se menda lahko zelo zapletlo, ker se tkivo ledvic ni skladalo z mojim, v drugem primeru pa sem čez noč dobil herpes, ki je prav tako prenevaren,« pove Boris, ki prizna, da tudi tretjič, ko je bil poseg opravljen, ni šlo gladko, saj je zdravniška ekipa, ki je dostavljala ledvico iz Nemčije, zamujala zaradi stavke na letališču. Poseg je bil opravljen 2. junija 2004.
»Vsekakor bi vsem ljudem priporočal, naj razmislijo o darovanju svojih organov in se seveda odločijo za ta korak, saj bodo marsikomu pomagali do lepšega življenja. Tako lahko zelo humano pomagajo sočloveku. Z besedami ne morem opisati svoje hvaležnosti neznancu ali neznanki in družini, ki se je odločila, da s podarjeno ledvico meni omogoči novo, polno življenje. Zato je moje vodilo – Never give up (Nikoli ne obupaj, op. p.),« še pozove Boris k darovanju organov!
»Transplantacijo sem pričakoval sproščeno in z mislijo, da mi bo presaditev organa znova omogočila polno življenje. Če pozitivno razmišljamo, bomo imeli veliko manj težav, in te misli so tudi meni pomagale,« opiše občutke pred posegom. Prvih nekaj dni ledvica ni delala, kot bi morala, a se je tudi to uredilo. »Že dva, tri dni po posegu sem začutil veselje in zavedal sem se, da dializa ne bo več potrebna, pa tudi počutje se mi je izboljševalo. Ko so čez nekaj dni povedali, da so se izvidi začeli izboljševati, sta bila veselje in hvaležnost še večja. Hvaležnost predvsem darovalcu, čeprav neznanemu, ter vsem njegovim in pa seveda zdravnikom in medicinskemu osebju, da mi je bilo takšno zdravljenje sploh omogočeno,« se še danes rad ozre v leto 2004, ki mu je spremenilo življenje.
Takoj do odličja
Z rekreativnimi dejavnostmi (kolesarjenje, planinarjenje) se je ukvarjal že pred transplantacijo, vendar se je z njimi bolj intenzivno začel ukvarjati po njej, začel je tudi igrati namizni tenis, bowling, pikado, smučati. Tudi tekmuje! »Kot da bi se mi življenje spet postavilo na noge, ni več omejitev, kot so bile ob zdravljenju z dializo, ko se ti zdi, da se ti je življenje postavilo na glavo. Živiš lahko normalno, kot zdrav človek. Tako še vedno hodim v službo. Vsekakor je transplantacija ena od boljših rešitev za ledvične bolnike, in če bi bilo treba, bi to naredil še enkrat, saj le tako lahko resnično živiš polno in normalno. Transplantacija ledvice mi je omogočila izpolniti željo po potovanju v Avstralijo, kjer sem na svetovnih igrah transplantiranih s kolegom iz Novega mesta osvojil prvo medaljo v namiznem tenisu – srebrno!
Medalj se je na svetovnih igrah transplantiranih ter evropskem prvenstvu dializnih in transplantiranih nabralo veliko. Tekmoval sem v namiznem tenisu, bowlingu, pikadu. Osem let sem vodil slovensko reprezentanco dializnih in transplantiranih kot ekipni menedžer in pa v Zvezi društev ledvičnih bolnikov deloval kot referent za šport. Letos je odpadlo evropsko prvenstvo v Dublinu zaradi trenutne situacije s koronavirusom. Naslednje leto pa so svetovne igre v Veliki Britaniji,« Boris predstavi svoje uspehe in pogled usmeri v nove izzive. Je pa, to priznava, zavoljo koronavirusa še bolj previden.
Življenje se mi je spet postavilo na noge, ni več omejitev, kot so bile ob zdravljenju z dializo.
»Zaradi zdravil imam zmanjšan imunski sistem in sem bolj ogrožena populacija. Hvaležen sem svoji firmi, da mi je omogočila delo od doma,« pove Boris iz Ožbalta ob Dravi, ki že 28 let živi v Slovenj Gradcu. Po poklicu je gozdar, vendar se je zaradi bolezni prekvalificiral, zdaj dela v pisarni. Več kot dvajset let ima priznano drugo kategorijo invalidnosti, zaposlen je za štiri ure.
Boris ob tem pristavi, da mu je vedno in mu še ob strani stoji družina (žena, hčerki, zeta, vnukinji in še eno veselo pričakovanje).
