Brez vode čudno, zato plavalce občuduje

Če ne bi zlobni virus po svoje krojil vsakdana in tako uničil tudi koledarja športnih tekmovanj, bi se Sara Isaković, edina slovenska plavalka z olimpijsko kolajno, z letalsko vozovnico v roki tokrat kot gledalka veselila novih olimpijskih iger v Aziji, nestrpno bi tudi odštevala čas do majskega evropskega prvenstva v Budimpešti. Tako pa se zdaj na svojem poklicnem področju ukvarja s psihološkimi pristopi športnikov v dneh, ko ne morejo izvajati običajnega treninga.

Sara, niste naključno naša sogovornica: športniki po vsem svetu morajo biti v teh dneh zelo psihično močni, da zdržijo ta zanje nenavadni ritem brez tekem in običajnih razmer za vadbo. Vi delate na področju njihove motivacije, psihološke trdnosti, samozavesti – kako je v teh dneh za vas?
»Res imam zdaj dela še več kot prej ... Dobro, ni potovanj, predavanj ali neposrednih pogovorov v živo, toda že takoj od jutranjih ur moram zelo premišljeno in racionalno pristopiti k svojemu urniku. Seveda sem vesela, da nam sodobna tehnologija omogoča komunikacijo in pravzaprav tudi nadaljevanje mojega dela, četudi sem v domačem stanovanju. Vesela sem številnih prijateljstev po vsem svetu, zdaj ko smo vsi skupaj več doma, sem na daljavo celo pogosteje v stiku s tistimi, s katerimi sem nekoč skupaj plavala, ali tudi sedanjimi in nekdanjimi trenerji. Seveda tudi sošolci ter vrstniki z univerze. Skratka – dan se zasuče, kot bi mignil.«

Predstavljam si, da nimate prav preproste naloge, ko morate športnike tako na daljavo posebej motivirati za vsakdanji trening v dneh, ko ostajajo brez svojih največjih tekmovalnih izzivov v prihodnjih mesecih.
»Seveda je poglavitni cilj pripraviti športnika, denimo plavalca, za spodobno vrnitev k običajnim razmeram, ko bodo te pač mogoče. Ko bi le lahko pomagala vsem ... Zato sem na svojem instagramu posnela nasvete za vaje, ki so brezplačno dostopni vsakomur. To je pravzaprav najmanj, kar lahko zdaj naredim. Vem, posebno pri plavanju je zdaj težko, ker so bazeni zaprti. Občudujem pa vse, ki poskusijo na vsak način obdržati svojo pripravljenost pred vrnitvijo v vodo. Ruska šampionka Julija Jefimova je prav pred dnevi predstavila vaje za simulacijo plavanja doma, moja prijateljica iz Hongkonga poskuša v bližnjem morju ohraniti stik z vodo, mnogi se poskusijo znajti na najboljši možni način.«

Katja Fain, obetavna mariborska plavalka, denimo z vrtnim bazenom v domači garaži ...
»Navdušena sem bila, ko sem to videla, hkrati pa me njena mama in trenerka Metka Sparavec ni presenetila. Vem, da je pripravljena storiti marsikaj za plavanje, takšna rešitev, če seveda imaš dovolj prostora, se mi zdi zelo posrečena. Jasno, takšna voda ne more nadomestiti hitrosti, obratov, adrenalina, toda vsaj za tisti temeljni občutek gre kot tudi za vadbo tehnike.«

Si sploh predstavljate, kako je biti že poldrugi mesec plavalcem dobesedno na suhem?
»Ah, že ko sem bila nekoč dva ali tri dni brez vode, mi je bilo nenavadno, pogrešala sem to. A zdaj ima vsak svoje težave, zato je prav ta psihološka trdnost še kako pomembna. To se dobro zavedam pri svojem delu.«

Delate tudi z drugimi športniki?
»Paleta športnih panog je pri meni prav pisana, gre pa za starostni razred med 14. in 22. letom. Nekateri so že na tekmovališčih močno opozorili nase, drugi se še privajajo na vse zakonitosti vrhunskega športa. Tudi prek njih spoznavam posebnosti juda, smučarskega teka, tenisa itn. Sočasno se seveda tudi sama izobražujem, posnetki na youtubu so mi v pomoč pri določenih panogah. Spoznavam drsenje smuči, predstavljam si pripravo teh, si pozorno ogledujem judo, ki sem ga prej v živo gledala le, ko sem na olimpijskih igrah stiskala pesti za našo reprezentanco. Tenis pa sem že od malega občudovala, ni mi tuj.«

Vam je hudo, da ga zdaj ne morete igrati?
»Uf, ena od tistih mojih željá za prihodnost je, da bi se naučila igrati tenis. Nikdar ni bilo pravega časa, navdušeno pa sem spremljala najboljše na svetu in občudovala njihove sposobnosti pri večurnih dvobojih. Sem pa začela z veseljem hoditi v hribe.«

Res?
»Saj poznate plavalce, večini nam je bila sleherna hoja odveč. Fant mi je podaril pohodne palice in čevlje, odkrivam nove kraje na višini, denimo Dobrčo, Kofce, Roblekov dom. To še niso tiste najvišje gore, toda lepo se nadiham in uživam. Kajpak tudi v domačih skutnih štrukljih s planšarij in planinskih postojank!«