Ćiro je za smučarsko zmago dobil stanovanje (FOTO)
Na začetku leta 2007 je Matjaž Kek prevzel vodenje slovenske nogometne reprezentance. In lahko se je začela nova nogometna pravljica, ki je svoj vrhunec doživela čez tri leta na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki.
Le nekaj dni po tistem, ko je sedel na selektorski stolček, so novinarji naše komercialne televizije poklicali trenerja vseh trenerjev, tako so Miroslava Blaževića oklicali po tretjem mestu s hrvaško reprezentanco v Franciji 1998, in ga, še preden je Kek sploh začel delo, presenetili z vprašanjem, ali bi bil pripravljen voditi naše najboljše nogometaše. Zanimivo, da ga niso vprašali le enkrat, temveč celo večkrat, legendarni Ćiro pa se je nespodobnemu vprašanju vsakič spretno izognil ali ga preslišal. Pravzaprav je zaživel šele ob vprašanju, ali zna smučati. »Ne vem, če veste, vendar sem bil prvi Bosanec, ki je v smučanju premagal Slovence!« Ter spomnil, da je leta 1952 osvojil naslov prvaka takratne Jugoslavije v smučarskem teku.
Počasni kot romarji
Ćiro, ki je po težki bolezni umrl v sredo, tik pred svojim 88. rojstnim dnem, je bil daleč naokoli znan po svoji širini, predvsem pa dostopnosti medijem in iskrivih izjavah, ki so jih morali novinarji potem tudi večkrat preverjati. Temu, da je bil prav on tisti, ki je v smučarskem teku kot prvi pokoril Slovence, zato večina niti ni posvečala pretirane pozornosti. Nekateri, kot denimo, Tone Fornezzi - Tof, ki je bil pred sedemdesetimi leti med našimi boljšimi tekači, temu celo še danes ne verjamejo: »On preprosto laže. Ne spomnim se prav nobenega Bosanca, ki bi nam lahko takrat sledil. Mi smo jih klicali kar romarji, tako počasni so bili.«
Bili so to neki čisto drugi časi, ko je bilo snega tudi po nižinah v izobilju in so dobro obiskane tekme speljali kar v ljubljanskem Tivoliju. Tof je bil član Enotnosti, skupaj z Bogdanom Svetom, očetom naše najboljše smučarke Mateje, Janezom in Cvetom Pavčičem pa so bili na Pokljuki leta 1954 tudi državni prvaki v štafeti. Leta 2019 so se dobili na skupnem kosilu in proslavili 65. obletnico te zmage.
Njihov trener je bil Tone Pogačnik, ki je v tistem času občasno treniral tudi najboljše bosanske mlade tekače. Med temi sta bila tudi Ćiro Blažević in njegov veliki tekmec Fikret Jažić: »Smučati smo začeli, ker je bil to naš edini način preživetja: če si se namreč želel prebiti od ene zasnežene vasi do druge, si potreboval smuči, drugače ni šlo. In ker se ni dalo normalno hoditi, so postale smuči edino prevozno sredstvo.«
Podobno je bilo tudi pri Blaževiću, po rodu iz Andrićevega Travnika: »Čim je sneg pobelil Vlašić, sva skupaj z leto dni starejšo sestro Jozefino, klical sem jo Seka, vzela smuči in šla teč.« Ker pa sta to počela tako pogosto, predano in zagnano, so ju leta 1950 opazili v tamkajšnjem planinsko-smučarskem društvu ter ju prijavili tako za nastop na republiškem prvenstvu na Jahorini kot tudi na državnem prvenstvu, ki so ga le malo zatem organizirali na Pohorju. V Sloveniji, ki jo je videl prvič, je 15-letni Ćiro osvojil celo tretje mesto!
Ta uspeh pa je bil pravzaprav najlepša najava tistega, kar se je potem zgodilo na državnem mladinskem prvenstvu Jugoslavije leta 1952 na Jahorini, zgodilo se je namreč nekaj, kar se v zgodovini nordijskega teka, v katerem so prevladovali izključno slovenski tekači, ni zgodilo ne prej in ne pozneje.
Zgodovinskih 41 sekund
Na Jahorino so prišli takrat tekmovalci iz cele Jugoslavije, glede na spomine Fikreta Jažića, pa se je šesterica bosanskih mladinskih reprezentantov, med katerimi sta bila tudi on in Ćiro, počutila in vedla zmagovalno, še preden se je vse skupaj začelo. »Do Pal smo se pripeljali z vlakom, naprej do Doma armije na Jahorini pa morali peš. V nasprotju z drugimi se je naša reprezentanca že med hojo počutila naravnost šampionsko.« To evforijo in ponos, da so lahko del tega prvenstva, je znal sploh Blažević prenesti tudi na tekmo ter na šestkilometrski progi za 41 sekund ugnal favoriziranega in izjemno talentiranega Franca Sekneta iz blejskega kluba, s tem pa se je z zlatimi črkami vpisal v zgodovino bosanskega nordijskega smučanja, saj je bila do razpada Jugoslavije to, kot rečeno, prva in hkrati tudi zadnja zmaga kakšnega tekača iz BiH.
V arhivu smo našli članek, ki dokazuje, da je Bosance samo 41 sekund ločilo od dejstva, da v obdobju Jugoslavije nikoli več ne bi okusili slasti zmage v smučarskem teku. In tudi nas je zato zanimalo, kdo je bil Franc Sekne, ki je takrat še najbolj pretil usodi bosanskega nordijskega smučanja, kdo je bil torej ta skrivnostni Gorenjec, ki ga, potem ko je Ćiro nekaj dni pred svojo smrtjo na facebooku objavil fotografijo s te tekme, omenjajo številni mediji po bivši Jugi, le naši ne.
O svojih športnih uspehih ni veliko govoril
Tof, ki bo aprila praznoval 89 let, se ga ni mogel spomniti. Poklical je Pavčiča, pa se tudi on ni mogel.
Vinko Poklukar je na Bledu predsednik tekaško smučarskega kluba, skozi njegove roke sta šla tudi takšna šampiona, kot sta Katja Višnar in Matej Soklič. V teh dneh bdi nad 40-glavo množico otrok in upa, da bo katerega izmed njih navdušil za smučarski tek. »Če sem že slišal za Franca Sekneta? Seveda sem, bil je naš član, izjemno talentiran tekač, ki pa je tekaške smuči že kmalu postavil v kot in jih zamenjal za vojaško suknjo.«
Pred časom se je od Slovencev takole poslovil: »Moji dragi Slovenci. Naša ljubezen je brezmejna. Radi me imate in jaz imam rad vas, ampak moram vam sporočiti žalostno vest: sem zelo, zelo bolan. Ker me kmalu ne bo, bi rad izkoristil to priložnost, da izkažem ljubezen in pozdravim vse moje prijatelje v Sloveniji. Sporočam jim, da so lahko ponosni na to, da so Slovenci. Dosegli ste nivo civilizacije, po katerem hrepenimo mi, Hrvati. Zbogom, Slovenci moji dragi. Žal mi je. Zelo sem pesimističen.« V javnosti se je nazadnje pojavil decembra, ko je prejel zasluženo nagrado za doprinos k razvoju športne kulture in družbene strpnosti. Takrat je dejal: »Konec je. Adijo, Ćiro. Zavedam se, da štejem svoje zadnje dni.«
Izvrstni tekač iz sredine prejšnjega stoletja je danes že pokojni. Izvedeli smo, da je bil doma iz Podhoma v občini Gorje. Ter da tudi s svojim sinom Markom ni veliko govoril o svojih športnih uspehih: »Čisto nič ne vem, le to, da imamo doma njegovi dve medalji in pokal iz leta 1956. Hodila sva na tekaške tekme, to že, sicer pa je za rekreacijo raje hodil v hribe.«
Kdo ve, kakšna bi bila Blaževićeva prihodnost, če se ne bi v tistih letih ukvarjal s smučarskim tekom in če ne bi takrat na tistih bureknjačah (slabših smučeh) ugnal Sekneta. Ne nazadnje je po presenetljivi zmagi dobil od države tudi stanovanje v Travniku.
Če se ne bi ukvarjal s smučarskim tekom in ne bi bil tako dobro fizično pripravljen, Ćira ne bi s takšno vnemo najbrž nikoli vabili v nogomet. Ter ga leta 1954 tudi dokončno zvabili.
