Janja Garnbret je navajena na vse
Le redki športniki na velika tekmovanja pridejo v vlogi tako izrazitega favorita za zlato odličje, kot je to na vsaki tekmi znova kraljica športnega plezanja Janja Garnbret. In posledično le redki razumejo, kakšen pritisk tovrstna vloga prinaša. A Korošica z nalezljivim nasmehom pri 25 letih še zdaleč ni več neizkušena, zlata izkušnja iz Tokia ji je pomagala tudi pri pripravi na pariške izzive. Zlato kolajno je že videla, pa čeprav le v varnem naročju Andreje Leški, uspehi ekipnih kolegov pa tudi Garnbretovi predstavljajo veliko motivacijo, da obogati bero svojih kolajn in Slovenijo na razpredelnici držav, ki osvajajo odličja, povzdigne nekoliko višje.
Janja, prvo slovensko zlato odličje na pariških igrah ste videli že na slovenskih tleh. Kako ste pospremili uspeh Andreje Leški, vam je vlila dodatno motivacijo za pot v Pariz?
»Res je bilo to lepo videti, tokrat je bila zlata Andreja, v Tokiu sta bila to Primož Roglič in Benjamin Savšek, zagotovo te to napolni z neko dodatno motivacijo za olimpijski nastop. Sicer se kolajne nisem želela dotakniti, ker to bojda prinaša nesrečo, a upam, da bom ob koncu iger v rokah lahko držala svojo zlato kolajno.«
Izkušnja iz Tokia je vendarle bila nekoliko drugačna, tokrat ni zaščitnih mask, v olimpijski vasi se lahko družite brez omejitev, tudi slovenska reprezentanca je bolj številčna.
»Končno sem zdaj v Parizu začela doživljati olimpijske igre in vse tisto, kar jih dela posebne. Vsega seveda še nisem, sem komaj dobro prišla v olimpijsko vas, zagotovo pa si želim čim bolj užiti ta olimpijski duh. Glede samega tekmovanja pa sprememb ni, način je ostal enak. Ta tekma prinaša dodaten pritisk, znova sem prišla na igre kot favoritinja za zlato kolajno, morala jo bom ubranit, kar gotovo ne bo najlažje. A nimam nobenih obžalovanj, na treningih sem delala odlično in sem pripravljena stoodstotno. Karkoli se bo zgodilo, ne morem reči, da v pripravah česa nisem storila, kar bi lahko, da bi kaj lahko bilo boljše.«
Steno ste na uradnem treningu že preizkusili, ste se tudi že spoprijateljili z njo?
»Lahko sem sproščeno plezala na steni, bila sem tista prava Janja, s pravo energijo, občutek je bil zelo dober. Med plezanjem sem si že predstavljala, kakšno bo vzdušje, ko bo na prizorišču polno gledalcev, tako da je za zdaj vse 'fajn'.«
Kako pa so bile videti vaše zaključne priprave pred prihodom v Pariz?
»Zadnji teden je bil zelo težak, ker se počutim zelo dobro pripravljeno, tega ne morem in ne želim skrivati. Kar bi še dodatno počeli v smislu treninga, bi bilo odkrivanje tople vode. Pomislila sem na vse možnosti, kakšni bi lahko bili balvani, kakšne gibe bom potrebovala, kaj bi me lahko presenetilo. Od zadnje tekme svetovnega pokala v Innsbrucku sem še izpilila nekaj malenkosti, res sem storila vse, zdaj pa mi mora biti ta kolajna še usojena.«
V tem tednu nas čakajo številne možnosti za odmevne slovenske uvrstitve, tudi za kolajne. Boste imeli kaj časa stiskati pesti za reprezentančne kolege?
»Zelo si želim, da bom videla kakšno tekmo, da bom lahko navijala za druge, tako kot sem v Tokiu pogledala košarkarje. Res je lepo videti še kakšen drug šport, če mi bo le moj urnik to dopuščal. Seveda si želim, da bi osvojili čim več kolajn in da bi bila tudi moja med njimi (smeh). Vsakemu želim le najboljše in če nekomu uspe, ti da še dodatno pozitivno energijo, saj vidiš, da lahko uspe tudi tebi.«
Čutite dodaten pritisk zaradi dejstva, da vsi od vas pričakujejo zlato kolajno?
»V slovenski stavbi v olimpijski vasi je neka posebna energija, a zato večjega pritiska ne čutim. Vem, da sem favoritinja, praktično na vsaki tekmi, kjer tekmujem, moram zmagati, preprosto ni druge. Tako da sem tega občutka že navajena, moram ostati osredotočena na svoje delo, te pa dosežki reprezentančnih kolegov podžgejo, da še ti pokažeš svoj maksimum. Na koncu koncev sem jaz tista, ki nase polaga največ pritiska in največja pričakovanja, pričakujem 250, ne 100 odstotkov od sebe. Odkar sem začela tekmovati, se od mene veliko pričakuje, morala sem živeti s tem občutkom in tega sem navajena.«
Vem, da sem favoritinja, praktično na vsaki tekmi, kjer tekmujem, moram zmagati, preprosto ni druge.
Psihološka priprava je v vrhunskem športu zelo pomemben faktor, kako na njej delate vi?
»Od leta 2015 vsako tekmo startam zadnja, vem, kako se bom počutila in sem tega navajena. Kar pa je pri olimpijskih igrah drugače, je to, da so na sporedu le enkrat na štiri leta in moraš prav na tisti finalni dan imeti dober dan in pokazati vse, za kar si treniral. Pripravljam se tako, da razmišljam o vseh mogočih scenarijih, ki bi se lahko zgodili in o načinih, kako jih rešiti. S trenerjem Romanom Krajnikom ničesar ne prepuščava naključju, videti sem sproščena, imam pravo energijo, za vsem tem pa je natančno izdelan načrt.«
