Pogovor z Vladom Ilievskim: Denarja je manj, ambicije ostajajo
Ob uradni vrnitvi v Stožice po 12 letih si je Vlado Ilievski naložil veliko breme. Na Cedevito Olimpijo ga vežeta kar dve popkovini, saj je v svojih košarkarskih dneh igral tako za slovensko Olimpijo kot za hrvaško Cedevito. Za nameček je Ljubljana že dolgo njegov dom in ima do kluba drugačen odnos kot prišleki. Ob prevzemu funkcije se je moral na hitro spopasti z duhovi iz prejšnje sezone in temeljito prenovo moštva.
Ob prihodu v Ljubljano ste bili stari 21 let. V kolikšni meri se je košarka spremenila v naslednjih 22 letih?
»Poslabšalo se je predvsem sistemsko delovanje panoge v Evropi. V letu 2001, pri katerem sva začela, so se vsa najboljša moštva na stari celini zbrala pod Ulebovim okriljem, a košarka še vedno ni našla prave poti. To je pripeljalo tudi do absurdnih težav za reprezentance in posledice so vidne: drugi športi prehitevajo košarko po levi in desni. V Sloveniji vidim višje fante pri rokometu in odbojki kot pod obroči, kar se prej ni dogajalo.«
Stožice ste zapustili po otvoritveni sezoni nove dvorane 2010/11, letos ste se vrnili vanjo v vlogi športnega direktorja. Je bila to vaša stara želja?
»Priznati moram, da sem si vedno želel postati trener, a sem se zaradi okoliščin v družini z dvema sinovoma z avtizmom sprijaznil, da to ne bo mogoče, saj bi se moral nenehno seliti. Ker imam neskončno rad košarko, sem tudi v novi vlogi našel veliko zadovoljstva. Športni direktor ne sestavlja zgolj moštvenega mozaika, malo mora biti trenerja in malo poslovneža, pa tudi psihologa, prijatelja, drugega očeta ... Vedno mora poiskati pot, ki ustreza viziji in zmožnostim kluba ter ljudem, ki delajo v njem. Športni in poslovni del sta sicer vsebinsko ločena, toda vsi moramo vleči v isto smer. Brez kompromisov ne gre.«
Kako je potekala sestava moštva domala z ničle po znižanju klubskega proračuna, ki je, kakor slišimo, manjši za tretjino?
»Denarja bo občutno manj, zato smo morali prevetriti vse, tudi Alen Omić in Zoran Dragić sta postala preveliko finančno breme. Od lani sta ostala v trenutno dejavnem igralskem kadru zgolj Rok Radović in Karlo Matković, ob Luki Ščuki in Gregorju Glasu, ki ju je klub lani posodil Mornarju, pa smo začeli iskati tako izkušene kot mlajše košarkarje, za katere smo predvideli večje vloge. Mlad je tudi center Aleksander Šaškov, po košarkarskem državljanstvu Rus, a se od 14. leta kali v Sloveniji. Temelj moštva so slovenski košarkarji, čeprav jih zaradi omejene ponudbe ni veliko. Seveda bi si želeli imeti košarkarja za pol milijona evrov na sezono, a če bi vzeli dva takšna, koliko bi ostalo za vse druge?«
Kaj si obetate od Cedevite Olimpije v ligi ABA in evropskem pokalu?
»Obe tekmovanji bomo vzeli enako resno, saj sta zanimivi tako za navijače kot za naše pokrovitelje. Biti moramo ambiciozni in motivirani, na vsaki tekmi mora biti cilj zmaga. Predvsem pa pričakujem, da bo moštvo raslo med sezono. Vesel sem, ko vidim mladostni entuziazem Ščuke in Glasa, saj moštvo v zadnjih letih ni imelo česa podobnega. Pod obročema bo imel absolutno prednost 22-letni Matković, drugi krilni centri in centri ne smejo upočasniti njegovega razvoja. Upam, da bomo našli ravnovesje med lovom na uspehe, uveljavljanjem mladih in zadovoljstvom starejših članov moštva.«
Že jutri boste z gostovanjem pri Hapoelu iz Tel Aviva začeli avanturo v evropskem pokalu. Lani smo se prepričali, kako mučna je lahko neuspešna evropska sezona z 18 koli, letos se bo v končnico uvrstilo le po šest moštev iz obeh skupin.
»Res je, toda če si cilje zastavimo malo širše in jim znamo predstaviti javnosti, se lahko merilo za zadovoljstvo nekoliko spremeni. Rasti moramo kot moštvo, znotraj njega pa tudi posamezniki kot osebnosti.«
