Luca Marini prihaja iz istega mesta – Tavullie –, je član akademije VR46 in je v motoGP že začel pridobivati status in ime. Leta 2018 je osvojil prvo zmago, in to kljub slabim napovedim. Zahtevna poškodba levega ramena je mladega Italijana ovirala v razredu moto2, a mu je z mukami le uspelo izkoristiti potencial Hondinega 600-kubičnega agregata.
Zmagovalec v razredu moto2
Letos v motociklih razreda moto2 vrešči agregat znamke Triumph, a Mariniju je s črnim motociklom moštva SKY Racing Team VR46 Kalex vseeno uspelo dvakrat stopiti na stopničke.
Kakšne težave ste imeli s poškodbo rame, ki je pošteno vplivala na vaš napredek v karieri? Kako težko se je bilo vrniti po rehabilitaciji?
Bilo je težko, a zdaj sem na dobri poti. Poškodba je bila komplicirana. Pol sezone sem moral čakati, da sem prišel do 90-odstotne pripravljenosti. V normalnem življenju je v redu. Brez težav hodim na fitnes in opravljam specifične vaje, čeprav moram delati več kot drugi člani akademije VR46. Govorimo o enem najpomembnejših delov telesa. O sklepu. Vsak se s tem sooči drugače.
Lorenzo Baldassarri ima recimo obe rami popolnoma uničeni, a lahko dirka brez težav! Če se mu izpahne, mu jo doktor nastavi nazaj, in vse je spet OK. To je odlična prednost. Meni včasih izpade v spanju in moram zaradi tega v bolnišnico. Na zadnjem obisku v Barceloni se nisem dobro razumel z zdravniki. Močno so potegnili roko pri nastavitvi, kar je zelo bolelo. Dva meseca pozneje sem še vedno imel velike težave. Z močnimi bolečinami in zdravili sem nadaljeval dirkanje.
Kako bi opisali leto 2019 v povezavi s svojo kariero?
Na začetku sezone se nisem počutil preveč obremenjenega, sem pa pričakoval ugodne rezultate. Kar zadovoljen sem, saj sem napredoval. Ostati moram osredotočen, da si zagotovim napredek. Vem, da bom moral narediti korak naprej, a bilo je toliko sprememb pri motociklu, elektroniki in pnevmatikah, na kar se moram še navaditi. Treba bo še veliko delati.
Kako se soočate s pozornostjo medijev in oboževalcev?
V redu je, nisem preobremenjen. Vesel sem, če se oboževalci zavedajo mojih zmožnosti in rezultatov, ki jih dosegam. Zavedam se, da se moram osredotočati zgolj na to, kar delam, in da me ne smejo skrbeti pričakovanja drugih.
Baje ste tudi dober nogometaš.
Kar dober! Želel bi si več igrati. Resnično imam rad nogomet. Igram ga od mladih nog, saj je moj oče nor nanj. Imam veliko lepih spominov. Sem vezni igralec. Rad imam stik z žogo, podobno kot
Andrea Pirlo. Nisem dober napadalec. Ne zadevam veliko golov. Bolje mi gre s podajami. Moj klub je Roma.
Se lahko od nogometašev česa naučite? Mogoče kaj iz športne psihologije ali priprav na igro?
Seveda. Iz vsakega športa se lahko kaj naučiš. Nogomet je ekipni šport, v moto2 pa si sam: ti in tvoj motocikel. Rad opazujem nogometaše in poskušam razumeti, kako delujejo. Tudi takrat, ko niso na igrišču. Imajo veliko specifičnih priprav, ki so zanimive: kako bi te delovale na nas glede na naše zahteve? Športna psihologija je zelo osebna stvar in je nekaj, o čemer dirkači ne govorijo pogosto. Vsak ima svoj pristop. Tudi jaz moram najti svojega, saj je psihični del eden izmed najpomembnejših.
Kaj je še vaša strast?
Nič posebnega. Rad imam veliko stvari. Na splošno imam rad šport in vedno se rad naučim kaj novega o športu prek televizije. Ni pomembno, za kateri šport gre. Tudi kuham rad, čeprav moram potem čistiti. Ko živiš sam, to pomeni veliko dela.
Ste radi na plaži? Radi nakupujete?
Če sem iskren, sem precej len. Nimam rad plaž, ker so prepolne. Voda blizu mojega doma ni kakovostna, tako da drugače uživam v soncu. Če grem na počitnice, odpotujem v južno Italijo.
Povejte nam kaj, česar ljudje še ne vedo.
Rad berem. Starši so me spodbujali in pomembno je, da ne preživiš celega dne pred zaslonom ali na telefonu. Vsak mesec začnem novo knjigo in jo poskušam prebrati do konca. Rad imam fantazijske teme. Športne tudi, čeprav moram priznati, da rad igram playstation, kar vpliva na moje branje. Gran Turismo in nova igra F1 sta mi zelo všeč, rad pa igram tudi pustolovske igre.
