DVOJNA KRONA
Doktorica osvojila Vršič in Franjo
Rekreativni kolesarki Lauri Šimenc je konec tedna uspel izjemen podvig.
Odpri galerijo
Na kolesu uživa. Foto: Osebni arhiv
Kolesarski rekreativci so v soboto gonili ponije na Vršič, v nedeljo pa šli po poti maratona Franje. V ženski konkurenci je obe preizkušnji dobila 30-letna Gorenjka Laura Šimenc. Dva dneva, dve tekmi, dve zmagi.
Goni pony je vzpon na Vršič z legendarnimi kolesi brez prestav. Laura je letos četrtič slavila na vzponu, ki je dolg nekaj več kot 11 kilometrov, premore dobrih 800 metrov višinske razlike in vključuje 20 serpentin.
»Od začetka vedno štejem ovinke, potem pa kar steče,« pove Laura, ki je za svoj prvi naskok na Vršič kolo dobila pri sosedi, enkrat ji ga je posodila sestra, zdaj pa si je kupila svoje. »Na letošnjem vzponu sem ob koncu zlomila krmilo, zato sem morala zadnje tri kilometre odpeljati precej previdno, da se krmila skoraj nisem dotikala,« opiše dramo pod vrhom našega najvišjega prelaza. Dan po tem je bila spet na kolesu, s 500 somišljeniki, tudi na Vršič jih je bilo toliko, se je podala na 156 kilometrov dolgo pot. Letos je na Franji slavila drugič, prav velikokrat pa se je ni udeležila. »Trasa mi je zelo všeč, a je praviloma velika gneča, zbrani pa so vsi amaterski kolesarji, tudi tisti z manj izkušnjami, zato ob velikih hitrostih hitro pride do nesreče, tega pa se bojim,« iskreno prizna. Letos je število udeležencev omejil koronavirus, zato se je odločila, da pride.
»Nisem imela v načrtu, da bi nastopila na obeh tekmah. Teden prej sem se odločila. Letošnje leto je čudno, nisem trenirala s trenerjem, tudi tekem ni bilo. A sem maja opazila, da sem v dokaj dobri formi. Ker je bilo tudi minule tedne tako, sem se odločila za nastop,« je pojasnila Laura dan po Franji. Ponedeljek je bil za našo junakinjo poseben dan – počivala je. »V soboto po vzponu na Vršič nisem bila utrujena, na maratonu Franja pa sem v drugi polovici že čutila krče. Zvečer sem bila polna adrenalina, nekaj več utrujenosti pa sem čutila dan pozneje. Vzela sem si prosto, odšla na masažo, na sladoled in tortico.« Naslednji dan pa spet na kolo.
Šport je imela vedno rada, bila je navihan otrok, pravi. Pri 18 letih je začela trenirati triatlon, ko je na bazenu v Radovljici videla triatlonce med plavanjem. Povabili so jo in jo nagovorili, da je začela tekmovati. Pozneje se je povsem zapisala kolesarstvu, kjer je še danes. Dve leti je bila celo profesionalka v Avstriji in tudi v slovenski ekipi BTC City. Vmes je končala študij veterine, pa tudi njeni pogledi na kolesarstvo niso bili taki, da bi vztrajala. »Na tako visoki ravni gre vse tako na nož. Počutila sem se, kot da vsakič dajem glavo na tnalo.« Na leto naredi 16.000 kilometrov, v zadnjih dveh letih pa je opravila več dopinških testov.
Seveda spremlja tudi Tour de France. »Primož Roglič in Tadej Pogačar sta krasna, navdušena sem nad njima!« Pozimi je v Istri prikolesarila na Učko, ko se je kot blisk mimo pognal kolesar v dresu Loto Visme. »Bil je Primož, pripravljal se je na Tour de France, potem smo se srečali in tudi malce pokramljali,« še omeni Laura, strastna amaterska cestna kolesarka in doktorica veterinarske medicine, zaposlena kot mlada raziskovalka na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Goni pony je vzpon na Vršič z legendarnimi kolesi brez prestav. Laura je letos četrtič slavila na vzponu, ki je dolg nekaj več kot 11 kilometrov, premore dobrih 800 metrov višinske razlike in vključuje 20 serpentin.
Laura Šimenc je amaterska kolesarka in nekdanja triatlonka. Foto: Jure Eržen
»Od začetka vedno štejem ovinke, potem pa kar steče,« pove Laura, ki je za svoj prvi naskok na Vršič kolo dobila pri sosedi, enkrat ji ga je posodila sestra, zdaj pa si je kupila svoje. »Na letošnjem vzponu sem ob koncu zlomila krmilo, zato sem morala zadnje tri kilometre odpeljati precej previdno, da se krmila skoraj nisem dotikala,« opiše dramo pod vrhom našega najvišjega prelaza. Dan po tem je bila spet na kolesu, s 500 somišljeniki, tudi na Vršič jih je bilo toliko, se je podala na 156 kilometrov dolgo pot. Letos je na Franji slavila drugič, prav velikokrat pa se je ni udeležila. »Trasa mi je zelo všeč, a je praviloma velika gneča, zbrani pa so vsi amaterski kolesarji, tudi tisti z manj izkušnjami, zato ob velikih hitrostih hitro pride do nesreče, tega pa se bojim,« iskreno prizna. Letos je število udeležencev omejil koronavirus, zato se je odločila, da pride.
V dresu KD UmagV soboto po vzponu na Vršič nisem bila utrujena, na maratonu Franja pa sem v drugi polovici že čutila krče.
»Nisem imela v načrtu, da bi nastopila na obeh tekmah. Teden prej sem se odločila. Letošnje leto je čudno, nisem trenirala s trenerjem, tudi tekem ni bilo. A sem maja opazila, da sem v dokaj dobri formi. Ker je bilo tudi minule tedne tako, sem se odločila za nastop,« je pojasnila Laura dan po Franji. Ponedeljek je bil za našo junakinjo poseben dan – počivala je. »V soboto po vzponu na Vršič nisem bila utrujena, na maratonu Franja pa sem v drugi polovici že čutila krče. Zvečer sem bila polna adrenalina, nekaj več utrujenosti pa sem čutila dan pozneje. Vzela sem si prosto, odšla na masažo, na sladoled in tortico.« Naslednji dan pa spet na kolo.
Rogla na Učki
Dvojna zmaga ni edini letošnji Laurin podvig. Med karanteno zaradi pandemije je postal priljubljen everesting. Kolesarke in kolesarji so si zadali cilj, da v čim krajšem času naberejo za 8848 metrov – toliko je visok Mount Everest, najvišja gora sveta, od tod ime izziva – višinske razlike. Laura se je tega lotila pod Storžičem, kjer je pravi klanec z 10-odstotnim naklonom premagovala 11 ur in pol.Četrta zmaga na Vršiču Foto: Red Bull/Peter Podobnik
Šport je imela vedno rada, bila je navihan otrok, pravi. Pri 18 letih je začela trenirati triatlon, ko je na bazenu v Radovljici videla triatlonce med plavanjem. Povabili so jo in jo nagovorili, da je začela tekmovati. Pozneje se je povsem zapisala kolesarstvu, kjer je še danes. Dve leti je bila celo profesionalka v Avstriji in tudi v slovenski ekipi BTC City. Vmes je končala študij veterine, pa tudi njeni pogledi na kolesarstvo niso bili taki, da bi vztrajala. »Na tako visoki ravni gre vse tako na nož. Počutila sem se, kot da vsakič dajem glavo na tnalo.« Na leto naredi 16.000 kilometrov, v zadnjih dveh letih pa je opravila več dopinških testov.
Številni uspehiLaura Šimenc je državna prvakinja v traitlonu (2011), svetovna prvakinja v cestni dirki UWTC (2014), 2017. je zmagala na maratonu Franja in postala svetovna prvakinja v kronometru na amaterskem svetovnem prvenstvu v Albiju v Franciji. V njeni vitrini je tudi lovorika absolutne zmagovalke med ženskami na razgibanem kronometru Granfonda Tre Valli Varesine v Italiji.
Seveda spremlja tudi Tour de France. »Primož Roglič in Tadej Pogačar sta krasna, navdušena sem nad njima!« Pozimi je v Istri prikolesarila na Učko, ko se je kot blisk mimo pognal kolesar v dresu Loto Visme. »Bil je Primož, pripravljal se je na Tour de France, potem smo se srečali in tudi malce pokramljali,« še omeni Laura, strastna amaterska cestna kolesarka in doktorica veterinarske medicine, zaposlena kot mlada raziskovalka na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani.
