Dr. Matjaž Turel: To bo za Vingegaarda hendikep

Kakšne posledice bo imel množični padec kolesarjev v 4. etapi dirke po Baskiji, v katerega je bil vpleten tudi Primož Roglič, bo pokazal čas. Iz taborov padlih še vedno kapljajo novice o na novo odkritih poškodbah.

Ko smo izvedeli, da si je dvakratni zmagovalec Toura Jonas Vingegaard poškodoval tudi pljuča, smo za mnenje povprašali primarija Matjaža Turela, internista pulmologa pri UKC Ljubljana, ki ima veliko izkušenj tudi pri delu s športniki. Je vodja medicinske ekipe Smučarske zveze Slovenije in član medicinske komisije pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Na letošnjih OI v Parizu bo eden od zdravnikov, ki bodo bdeli nad slovensko reprezentanco.

Kolesarski svet se te dni bolj kot z dirkanjem ukvarja z objavami na družbenih omrežjih, prek katerih ekipe sporočajo, kako hude so poškodbe njihovih kolesarjev po padcu v Baskiji. Kako ocenjujete poškodbe Jonasa Vingegaarda, zlomljeno ključnico, več zlomljenih reber, kontuzijo pljuč in pnevmotoraks?

»Konkretnega primera ne poznam, ne vem, koliko reber je zlomljenih, kako zamaknjena so. Lahko pa na splošno povem, da so pri takšnih padcih, pri katerih so energije velike, in pri zlomu reber običajne odrgnine pljuč in natrganje pljučne opne, saj rebra zarežejo vanjo. Pri tem lahko rečemo, da ima Vingegaard sindrom Petre Majdič. Ta del poškodbe je podoben tistemu, ki ga je ona utrpela pri padcu na OI v Vancouvru. Pri Vingegaardu je vprašanje še, ali je prišlo tudi do izliva krvi, a verjetno ni, saj bi to povedali.«

Kako dolgo bo po vaši oceni okrevanje, kaj za danskega asa to pomeni 84 dni pred Tourom, na katerem naj bi se potegoval za tretjo zaporedno zmago?

»Zdravljenje je težko napovedovati. Najprej je odvisno od velikosti pnevmotoraksa, včasih se pusti, da se zrak reabsorbira sam, včasih se vstavi cevko v prsni koš, da se ga posesa ven. Pnevmotoraks običajno ne povzroča dolgoročnih težav, se hitro zaceli, običajnim ljudem pa ob tem odsvetujemo telesne napore kakšen mesec, zlomljena rebra pa lahko bolijo mesec in več. Če so premaknjena, se včasih odločijo za operacijo, a v večini primerov se pusti, da se zacelijo in zaližejo. Ni pa to preprosta poškodba, predvidevam, da je šlo za serijski zlom reber.«

Primož Roglič je imel v Baskiji srečo v nesreči. FOTO: Thomas Samson Afp

»Bolnišnično zdravljenje bo trajalo nekaj dni, morda en teden, še dva tedna ali več bi moralo trajati obdobje brez telesnih naporov. Tu smo že skoraj pri mesecu dni ali več premora. Ti fantje so resda neverjetni, a bo to za Vingegaarda vseeno hendikep v pripravah za Tour. Izguba telesnih zmogljivosti je neizbežna, Tadej Pogačar si je lani zlomil 'le' roko in zapestje in ni bilo vse optimalno. Lahko si predstavljate, kakšen vpliv bo imela poškodba prsnega koša pri športniku, ki potrebuje ventilacijo in dihanje z maksimalnimi volumni. Vprašanje je, kako bo, če sploh bo, vse speljal do Toura. Posebej, ker njegova priprava temelji na skoraj do minute predpisanem načrtu.«

Je vprašljiva le letošnja dirka po Franciji ali bi lahko bile posledice dolgoročnejše?

»Če se zrak normalno reabsorbira, dolgoročno ni težav. Do teh lahko pride, če se ob poškodbi porebrnica in pljučna mrena sprimeta. Rebrna mrena se zadebeli in lahko dolgoročno zmanjša pljučno funkcijo, vendar imajo pljuča veliko rezerve in praviloma ne omejujejo maksimalnih naporov. Večja težava je izpad priprav, mišice hitro izgubijo moč, kardiorespiratorni sistem se spremeni.«

V Baskiji so padli kar trije od štirih papirnatih favoritov za letošnji Tour, na dirki ni bilo le Tadeja Pogačarja. Zlome je utrpel tudi Remco Evenepoel, ključnica in lopatica veljata za klasični kolesarski poškodbi, kajne?

»Tako je, takšnih zlomov je veliko v kolesarstvu, vendar to ni zanemarljiva poškodba. Evenepoel je šel na operacijo, bomo videli, kako dolgo bo potreboval za okrevanje. Okoli dva tedna bo bržčas zunaj pogona, kolesarji s takšno poškodbo lahko dokaj hitro sedejo vsaj na trenažer. Kljub temu pa to zanj ni dober obet nekaj več kot 80 dni pred Tourom.«

Na srečo šele zdaj glede na težo poškodb na vrsto prihaja Primož Roglič, ki ima bogato zgodovino padcev in odstopov. Tudi v Baskiji je padel dvakrat in jo, kot so sporočili iz njegove ekipe, edini od najbolj zvenečih imen odnesel brez zlomljenih kosti.

»Res je imel srečo v nesreči, že pri prvem padcu v 3. etapi, pri katerem je s hrbtom zadel ob robnik, bi se lahko zgodilo marsikaj. Počakajmo še nekaj dni, da bo bolj jasno, kako hude so njegove poškodbe. Po padcu je šepal in ne vemo še, zakaj. Jo je pa odnesel bistveno bolje kot drugi, tudi kot Jay Vine, ki si je zlomil nekaj vretenc in bi lahko bile pri njem posledice katastrofalne.«

Kako ste sicer videli padec, zaradi katerega se vrstijo pozivi po večji varnosti na kolesarskih dirkah najvišje ravni?

»Teren, na katerega so prileteli kolesarji, ob cesti je bil betonski jarek, drevesa, gole skale, bi moral biti zaščiten. Kolesarji bi jo odnesli z bistveno manjšimi poškodbami, če bi bila tam ograja, bale. Več izkušenj imam iz alpskega smučanja, kjer je vse dodelano. Proge so resda precej krajše, a so zaščitene s tremi sloji ograj, da smučar ne more prebiti vseh.«

»V kolesarstvu bi bilo mogoče storiti marsikaj. Tudi tisto balo, ki je na predlanskem Touru Rogliča stala odstopa, bi morali drugače namestiti, jo privezati, da je ne bi mogel motorist potegniti na cesto. Vedno me skrbi, ko spremljam dirke, pri sprintih so zdaj praviloma široke ceste in ograde ob cesti, na spustih, kjer kolesarje lahko hitro odnese ven, pa bi morali poskrbeti za boljšo zaščito.«