Epidemija črnih koz leta 1972 ustavila Olimpijo in Maribor

V športnem svetu bo ostalo leto 1972 zapisano zlasti po spominih na zimske olimpijske igre v Saporu in nato še poletne v Münchnu, ki jih je zaznamoval napad palestinske teroristične skupine na izraelske športnike. Doma je prek 100.000 navzočih uživalo na prvem planiškem svetovnem prvenstvu v poletih in si takrat še ni mislilo, kako se bo vsakodnevni življenjski utrip ustavil zaradi epidemije črnih koz. Med drugim so za tri tedne prekinili 1. zvezno nogometno ligo, v kateri sta prav v tisti sezoni zadnjič nastopala dva slovenska kluba: Olimpija in Maribor. Za vijolično družino se je lepa zgodba petih let med jugoslovansko nogometno elito oddaljevala, slovesu od prvoligaške zgodbe se ni več mogla izogniti. V poznejših letih se je v Ljudskem vrtu dogajalo marsikaj, samostojna slovenska država pa je izstrelila novi projekt, pozneje celo navzoč tudi v prestižni ligi prvakov.

Olimpija se je prav v tisti pomladi 1972 vzpenjala, nakar je epidemija črnih koz ustavila njeno lepo pomladno bero točk in spet opaznejši obisk nogometnih privržencev za Bežigradom. Resda se kruta bolezen ni naselila pod slovensko streho, toda ker je slednja pripadala skupni, od Triglava do Vardarja, je morala pač upoštevati odločbe na državni ravni. In tako so se prav ob začetku pomladi posamezne regije nekdanje Jugoslavije prestrašeno prebujale, saj novice, resda v dobi brez spletnega medmrežja še zdaleč ne tako bliskovito hitre kot danes, niso prinašale ničesar dobrega. Slovenija je bila daleč od žarišča na Kosovu, kamor se je s hudo boleznijo z romanja v Meko vrnil Ibrahim Hoti iz vasi v bližini Đakovice, sledil je alarm in obvezno cepljenje. Zgolj v Beogradu z okolico je injekcijo prejelo 1,2 milijona prebivalcev!

Ljubljana brez spektakla

In zato so najprej ukrepali pri srbskih športnih klubih, jih umaknili iz tekmovanj, nato je sledil odlok o prepovedi vseh športnih dogodkov in prekinitvi najodmevnejšega državnega prvenstva v nogometu. Zanimivo pa, da so na Slovenskem le redki pravzaprav vedeli, za kaj gre. Prav nogometni navijači – bodisi iz vijoličnega tabora bodisi iz zeleno-belega –, so se čudili, čemu se sezona prekinja. Zlasti pri ljubljanskem klubu jim ni bilo prav, saj je bila tisto pomlad nogometna klima za Bežigradom izjemna, vodstvo kluba se je skupaj z moštvom in privrženci veselilo aprilskega spektakla s Crveno zvezdo. Toda nogometaši beograjskega kluba so prišli le do letališča Surčin, tam pa so izvedeli, da poti naprej ne bo, saj bodo še za en teden podaljšali premor v nogometnem prvenstvu. »Res imamo smolo. Končno smo dočakali lepo vreme, igramo dobro, stadion bi bil poln, precej smo že prodali vstopnic,« je bilo slišati iz Olimpije, kjer je zasuk navzgor v organizaciji uprizoril prvi tehnični direktor kluba, dr. Aca Obradović.



Ljubljansko moštvo je imelo prav spodobno zasedbo, v reprezentančno enajsterico sta se prebila Danilo Popivoda in Brane Oblak, obema je v zeleno-beli vrsti pripadala zelo vidna vloga. »Marsičesa se spominjam, toda da bi morali prekiniti ligo zaradi epidemije črnih koz: ne, to mi zdaj res ne gre v račun,« nam je včeraj dejal Oblak, potem ko smo ga spomnili, da je prav na današnji dan, torej 26. marca, pred 48 leti s soigralci zadnjič nastopil pred prekinitvijo. Tekma s Sarajevom je na tribune kultnega Plečnikovega objekta privabila 10.000 gledalcev, domače moštvo se je veselilo tesne zmage z 1:0. Vidneje je zablestelo en teden prej, ko je sredi Splita ugnalo favorizirano domačo ekipo Hajduka s 3:1. »No, tega se precej bolj spomnim kot nekih črnih koz,« se je nasmehnil nekoč izjemni nogometaš, ki pa je dobro leto pozneje, od jeseni 1973, blestel prav v Hajdukovem dresu – še danes ga v Splitu omenjajo med najvidnejšimi okrepitvami v bogati klubski zgodovini –, a nam je zanikal, da je prestopu v Dalmacijo botrovala tudi njegova odlična predstava na omenjeni tekmi: »Danes si to težko kdo predstavlja, toda prvi, ki je imel zasluge za moj odhod k Hajduku, je bil natakar iz gostilne Šestica. On je bil namreč predsednik društva navijačev Hajduka v Ljubljani, namignil mi je, da bi bil jaz pravi za to moštvo, ter me povezal s Splitom.« Oblak je po dveh sezonah ob Jadranskem morju nogometno pot nadaljeval v Nemčiji pri Schalkeju in Bayernu, leta 1974 pa se je kot edini Slovenec doslej uvrstil v idealno enajsterico svetovnega prvenstva!

Drugačni medijski časi

Maribor? Vijiolice resda cvetijo pomladi, a prav v tisti pomladi prav veliko nasmejanih obrazov pod Kalvarijo ni bilo, selitev v drugoligaško tekmovanje je bila iz tedna v teden bližje. »Nekaj je bilo smole, obenem pa smo igrali tudi slabo,« se danes spominja Branko Horjak, vrsto let najboljši strelec v klubski zgodovini, prehitel ga je šele zdajšnji vijolični kapetan Marcos Tavares. Maribor je bil sicer zelo blizu hitre vrnitve, preskakoval je drugoligaške ovire, si priboril kvalifikacijsko tekmo s Proleterjem iz Zrenjanina – nikdar prej in nikdar pozneje se tako kot takrat v Ljudskem vrtu ni zbralo 20.000 navzočih –, a prav tega zadnjega koraka ni storil. »Vedno znova mi je hudo. V tisti sezoni smo igrali odlično, bolje kot v omenjeni zadnji prvoligaški,« meni nekdanji odlični napadalec, ki pa mu podobno kot Oblaku uhaja spomin na dneve epidemije črnih koz in preloženih nogometnih tekem: »Kaj pa vem, veste, drugače je bilo nekoč. Ni bilo tako hitrega pretoka informacij in vseh mogočih medijev. No, hvala bogu, da je danes drugače in smo nenehno v teh dneh seznanjeni s podrobnostmi širitve virusa ter pomembnostjo varovanja zdravja.«

Bila je Planica

Štajerci so tako na zadnji tekmi pred prekinitvijo sezone, 26. marca 1972, v Banja Luki z Borcem remizirali (0:0), sledila sta dva tedna prekinitve, nato pa tudi naslednje tekme doma z Radničkim iz Niša ni bilo. Pa četudi so člani srbskega kluba pripotovali pod Pohorje, a šele tam izvedeli, da je vodstvo tekmovanja spet odpovedalo nogometni vikend. In še dobro, da prej v Planici ni bilo zapletov. Prav 26. marec je bil namreč sklepni dan tako sezone kot tudi prvega svetovnega prvenstva v poletih. Skupno si ga je pod Poncami ogledalo pred 100.000 navdušenih obiskovalcev, premierni svetovni prvak je postal Švicar Walter Steiner, med Slovenci je bil najvišje Peter Štefančič na 10. mestu. Iz Bukarešte pa so prihajale novice o svetovnem hokejskem prvenstvu skupine B. Naša reprezentanca je zasedla 6. mesto, pred tem je bila na olimpijskem turnirju v Saporu 11. Sploh pa je bila ta hokejska sezona v Sloveniji posebna: Olimpija je po izjemni 15-letni vladavini jeseniških železarjev osvojila prvi naslov državnih prvakov.